Lojzetov blog

Komentar - TITO v Moskvi

2012-02-09T13:07:00.003+01:00

V zimskem času mi je prišla v roke zanimiva knjiga, ki nam priča o skrivnostnem življenju Josipa Broza - Tita v Moskvi med leti 1935-1940.
dr. Silvin Eiletz: TITOVA SKRIVNOSTNA LETA V MOSKVI 1935 - 1940
Večino dokumentov s signaturo Ruskega državnega arhiva za socialno in politično zgodovino (RGASPI – Rossijskij gosudarstvennyj arhiv socialnoj i političeskoj istorii) sem sam odkril v tem arhivu v Moskvi. Dokumenti so napisani v ruščini. Doslej niso bili objavljeni v Sloveniji in so zato v glavnem nepoznani. Za študijo „Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935-1940“ sem od doslej odkritih uporabil le 69 dokumentov. Mislim, da sem prvi Slovenec, ki je delal v arhivih RGASP-ja.
Po prepričanju mlajšega ruskega zgodovinarja Nikite Bondareva „so leta od 1935 do 1939 vir praktično vseh pomembnih dogodkov v naslednjem obdobju Titovega življenja“. Vsi poboji, ki jih je zakrivil bodoči maršal Jugoslavije, imajo svoj izvor v Titovih skrivnostnih letih v Moskvi 1935 - 1940.
Knjiga „Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935-1940“ obravnava dve temi:
1. kako je Josip Broz, ki so ga v Moskvi do konca 2. svetovne vojne imenovali Valter in ne Tito, pisal karakteristike o jugoslovanskih emigrantih v Moskvi;
2. Titov boj za mesto generalnega sekretarja KPJ v zaledju, posebno med jugoslovanskimi komunisti v Parizu.
Do leta 1935 je bil Josip Broz v Jugoslaviji na prestajanju 6-letne robije. Leta 1935 si je prizadeval, da je preko Dunaja (s pomočjo Gorkića, gen. sekretarja KPJ) odpotoval v Moskvo (Brozov izgovor: obisk žene Pelagije in sina Žarka, študij na Leninski univerzi).
Dedijer desetletja kasneje: „Josipa Broza je gnala v Moskvo leta 1935 trdna prepričanost, da se je potrebno bojevati proti frakcijam.“
V času svojega življenja Josip Broz Tito ni niti slutil, da bodo njegova skrivnostna leta v Moskvi kdaj prišla na dan. Ta leta lahko razumemo kot Titova učna leta pri Stalinu, saj so odločilno vplivala na vse nadaljnje dogodke v njegovem življenju. Upravičeno trdimo, da je prav tu - v skrivnostnih letih v Moskvi 1935 - 1940 - treba iskati tudi razlog za medvojne in povojne poboje, ki jih je zakrivil bodoči maršal Jugoslavije. Josip Broz Tito ni bil junak le za Stalina („Tito je junak, vse je pobil!“), temveč je še zdaj za številne rojake v demokratični Sloveniji junak, ki so mu posvečena imena cest in ulic ter spomeniki.
Vir: Mohorjeva založba
P.S.: Knjiga je tekoče berljiva. Priporočam vam jo v branje, da se prepričate o njegovih skrivnih dejavnosti, ker ga posamezniki še vedno tako častijo na Žirovskem in v Sloveniji.

Komentar - Ruska pravoslavna Cerkev je kanonizirala Alexandra Schmorella

2012-02-05T15:48:00.002+01:00

Danes in jutri v ruski pravoslavni katedrali v Münchnu na Bavarskem potekajo slovesnosti ob kanonizaciji mučenca Alexandra Schmorella. Le-ta je bil član t. i. Bele vrtnice. To je bila nenasilna uporniška skupina petih študentov, ki so med drugo svetovno vojno v Nemčiji razdeljevali protinacistične letake. Na koncu je bilo vseh pet obsojenih na smrt.
Kanonizacija Alexandra Schmorella je prva, ki jo Ruska pravoslavna Cerkev zunaj meja in Moskovski patriarhat obhajata skupaj, po tistem, ko je bilo 17. maja 2007 med njima ponovno vzpostavljeno evharistično občestvo. Gre za dogodek, ki predstavlja več kot zgolj verski obred. Je poklon enemu izmed mučencev 20. stoletja in je tudi pomembno znamenje edinosti. Kanonizacija je sicer lokalna, vendar kot je pojasnil Mark Arndt, pravoslavni nadškof za Berlin, Nemčijo in Veliko Britanijo, v prihodnosti ni izključena kanonizacija na vesoljni ravni. Nadškof je poudaril, da se postopek kanonizacije svetnikov pri njih namreč začne pri ljudstvu. Ljudstvo je bilo tisto, ki je Alexandra Schmorella začelo častiti kot svetnika. Njegova usoda je že dolgo časa navdihovala predvsem mlade študente. Primer je bil nato predlagan zboru škofov. Ruska pravoslavna Cerkev zunaj meja je na podlagi opisa njegovega življenja in smrti leta 2007 odločila, da škofija v Nemčiji Alexandra lahko povzdigne med svetnike na krajevni ravni. Leto zatem je to sprejel tudi Moskovski patriarhat.
Alexander Schmorell se je rodil 16. septembra leta 1917 v Rusiji. Njegov oče je bil nemški zdravnik, mati pa hčerka ruskega pravoslavnega duhovnika. Leta 1921 se je družina preselila na Bavarsko. Toda Alexander je vedno ostal duhovno povezan z Rusijo in tudi v Nemčiji je še naprej zahajal v pravoslavno skupnost. Kot študent medicine je bil poslan v vojaško službo v Francijo, Avstrijo in nato na vzhodno fronto. Medtem je v njem dozorelo spoznanje o zavračanju vojne in blaznih načrtov Adolfa Hitlerja. Poleti 1942 je skupaj s protestantom Hansom Schollom sestavil štiri brošure z naslovom Bela vrtnica. V njih sta nemško prebivalstvo pozivala, naj doumejo, kaj se dogaja in naj se z vsemi možnimi sredstvi uprejo Hitlerju.
V prihodnjih mesecih so se jima pridružili še trije študentje: Hansova sestra Sophie, Christoph Probst in katoličan Willi Graf. Delovanje Bele vrtnice se je tako okrepilo. Na koncu jim je pomagal tudi profesor Kurt Huber, ki je bil avtor zadnjih dveh letakov. Toda nacistična Nemčija njihovega protesta seveda ni mogla spregledati. Ko so skupino odkrili, so bili njeni člani aretirani in obsojeni na smrt. Alexander Schmorell je bil usmrčen 13. julija leta 1943.
Čeprav Bela vrtnica sama po sebi ni bila verska skupina, ni mogoče zanikati, da je njene mlade člane k pogumnemu delovanju med drugim spodbujala predvsem njihova zgledna vera v Boga. Bili so različnih veroizpovedi, med njimi je bil Alexander Schmorell edini pripadnik pravoslavne Cerkve. Redno se je udeleževal bogoslužja, pri sebi je vedno imel Sveto pismo in v življenju je po besedah njegovih prijateljev izkazoval posebno ljubezen do pravoslavja. Iz njegovih pisem, ki jih je iz zapora pošiljal svoji družini, je mogoče razbrati, da je tam svojo vero še poglobil. Čeprav je bil obsojen na smrt, je zapisal, da je miren, saj ve, da je služil resnici. Njegovo zadnje pismo, napisano le nekaj ur pred usmrtitvijo, se zaključuje s stavkom: »V vaših srcih želim zapustiti besede: nikoli ne pozabite na Boga!«
Vir: Nemčija/Rusija (sobota, 4. februar 2012, Radio Vatikan)

Alexander Schmorell
Sveti Alexander Schmorell (16. september 1917 v Orenburg, Rusija, † 13. julij 1943 v Münchnu - Stadelheim), je bil eden od petih München univerzitetnih študentov, ki so tvorili odpornost skupino, imenovano Belo Rose (Weiße Rose), ki je deloval proti Nemčiji je nacistični režim od junija 1942 do februarja 1943.
Alexander Schmorell prihaja iz družine, od Vzhodno pruskega trgovca s krznom, Karel Schmorell (1832-1902), ki je začel leta 1855 v Orenburgu, sedež je imel v tem mestu.
Oče Alexandra Schmorella je bil zdravnik, ki se je rodil v nemški družini, in odraščal v Rusiji. Mati pa je bila Rusinja, hči ruskega pravoslavnega duhovnika. Schmorell je bil krščen v Ruski pravoslavni Cerkvi. Njegova mati je umrla za tifusom v Ruski državljanski vojni, ko je bil star dve leti. Leta 1920 se je njegov oče ponovno poročil, z Nemko, ki je kot on, odraščala v Rusiji. Bežijo pred boljševiki so pustili Rusijo, in so se preselil v München, Nemčija, leta 1921, ko je bil Schmorell star štiri leta.
Z očetom, nemško-ruskim zdravnikom Hugo Schmorell, in njegovo drugo ženo Elizabeth, roj. Hoffmann (1892-1982), so se izselili leta 1921, pri starosti štirih let, pred krizo Ruske državljanske vojne v München. Njegova ruska varuška je prišla skupaj z njimi, ki ga je vzgajala po njegovi pokojni materi. Alexander Schmorell je tako dvojezično odraščal, govoril je tako nemško in rusko. Bil je Vzhodno pravoslavni kristjan.
V decembru 1942, je Schmorell, skupaj z Hansom Schollom, poiskal stik s profesorjem Kurtom Huberjem. Leta 1943 so skupaj zapisali, pet navodil "Aufruf alle Deutschen!" (Pritožba na vse Nemce!), ki jih je nato Schmorell razdelil v avstrijskih mestih. Skupaj z Hansom Schollom in Willijem Graffom je naslikal tudi besede, kot so "Nieder mit Hitler" (Dol s Hitlerjem) in "Freiheit" (Svoboda) na stenah hiš v Münchnu.
Po aretacijah Christopha Probsta in Hansa in Sophie Scholl, je Schmorell skušal pobegniti v Švico, vendar so ga na koncu aretirali 24. februarja 1943, na dan pogreba njegovega prijatelja, po čemer prizna v zavetju zračnega napada.
Alexander Schmorell je bil obsojen na smrt, 19. aprila 1943, na sodišču Volksgerichtshof (ljudska) v drugem sojenju proti Belim Vrtnicam. V pismih je pisal iz zapora je poskušal tolažiti svojo družino in jim zagotovil, da je bil v miru s svojo usodo in se ne bojijo smrti. Dne 13. julija 1943, pri starosti 25 let, je bil Schmorell usmrčen z giljotino, skupaj z Kurtom Huberjem, v Münchnu - v zaporu Stadelheim.
Truplo Alexandra Schmorella, je bilo pokopano na pokopališču Perlacherskega gozda, in je pokopan v grobu št. 76-1-26.
Spominski obred (bodisi polni ali kratki, odvisno od vremena), je potekal v soboto (4.2.2012) na pokopališču "Am Perlacher Forst", in zadnji spominski obred je potekal v Katedrali. Vigilija se je začela ob 17h.
V nedeljo (5.2.2012) je nadškof začel ob 9.30h, in Božanska liturgija se je začela ob 10h. Pričakujejo škofe, ki bodo prišli iz Rusije in Ukrajine, ter Nadškof Kiril iz San Francisca (ZDA), ki bo predstavljal Metropolita Hilariona iz Moskovskega Patriarhata.
Vir: Wikipedia, Russkiy Mir

Študij - Varlam Šalamov: Kolimske zgodbe

2012-02-01T18:48:00.002+01:00

Izvirnik: Kol'mskie rasskazy (1978)
Ruskega pisatelja Varlama Šalamova zaradi njegovega načina pisanja, pa tudi zaradi blagosti, prizanesljivosti in humanizma pogosto primerjajo s Čehovom. Pri založbi Modrijan so izšli trije ciklusi kratkih avtorjevih zgodb (Kolimske zgodbe, Levi breg in Umetnik lopate) pod skupnim naslovom Kolimske zgodbe.
Varlam Šalamov (1907-1982), rojen v Vologdi v družini pravoslavnega duhovnika, kar ga je že v osnovi zaznamovalo pri sovjetskih oblasteh, ruski pisatelj in pesnik, ki je zaslovel s Kolimskimi zgodbami, utrinki iz življenja v sovjetskih delovnih taboriščih ob reki Kolimi v severovzhodni Sibiriji, kjer je umrlo približno tri milijone ljudi. Kot duhovnikov sin namreč ni mogel nadaljevati srednješolskega izobraževanja in je dve leti preživel v strojarni, preden so ga sprejeli na pravno fakulteto. Komaj dvajsetleten se je prvič politično angažiral in demonstriral proti Stalinu, februarja 1929 pa so ga aretirali v ilegalni tiskarni, kjer naj bi tiskal letake z Leninovo oporoko. Sledil je prvi zapor in tri leta taborišča na severnem Uralu (ironija zgodovine je, da je prva koncentracijska taborišča ustanovil prav Lenin). Po vrnitvi v Moskvo je delal pri sindikalnih časopisih, dobil hčerko in ravno, ko se mu je posrečila prva literarna objava, je bil spet obtožen trockistične propagande. Poslali so ga na Kolimo, od koder se ni vrnil polnih petnajst let.
Aretirali so ga večkrat, tudi zaradi pravih malenkosti (na deset let je bil, denimo, obsojen zaradi izjave, da je Ivan Bunin, ki je leta 1933 dobil Nobelovo nagrado, ruski klasik). Skupno je v taboriščih preživel sedemnajst let.
Ruski pisatelj Varlam Tihonovič Šalamov se je rodil 18. junija 1907 v Vologdi, umrl je 17. januarja 1982.

»Kolimske zgodbe so poskus, da si zastavimo in rešimo pomembna etična vprašanja življenja, vprašanja, ki jih preprosto ni mogoče rešiti na drugem gradivu. Vprašanje o srečanju človeka in sveta, človekov boj s strojem države, resnica tega boja, boj zase, znotraj sebe – in zunaj sebe. Je mogoče dejavno vplivati na lastno usodo, ki jo meljejo zobje državnega stroja, zobje zla? Iluzornost in teža upanja. Možnost, da se opremo na druge sile, le na upanje ne.«

Prevod: Drago Bajt, Lijana Dejak
Spremna beseda: Drago Bajt
Urejanje: Mija Longyka
Modrijan, 2011
Zbirka: Poteze
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Založnik o knjigi
Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954 - 1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik. Nazadnje so se sestavile v več kot 900 strani črtic, literarnih portretov, filozofskih novel, traktatov, pričevanj, refleksij o taboriščnih nraveh; avtobiografski pripovedovalec portretira usode kaznjencev in rabljev iz kolimskega pekla – čekiste, inženirje, profesorje, stare boljševike, kmete, tatove – z močno stilizirano pripovedjo, polno zaporniškega žargona. So »ogledalo, ki odseva dno taboriščnega sveta … drugega sveta, sveta, v katerem velja zakon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »priročnik o odpornosti človeškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resnico o sovjetskih gulagih.
To so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Njihov jezik je grobi jezik zekov, kaznjencev v gulagu, ki so razvili poseben zaporniški žargon: etapa, šrapnelska kaša, urka, point, liternik, čunje, tranzitka, obsos, fenja, dohodjaga. Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smrti, »niti ne onstran dobrega in zla, ampak zunaj vsega človeškega« (Ljubezen kapitana Tollyja); človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in morale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. V takem okolju se človek bojuje zgolj za preživetje, pri čemer je nenavadno vztrajen: človek na Kolimi je bil »telesno močnejši, vzdržljivejši od vseh živali … ker je prisilil svoje duhovno počelo, da je uspešno služilo telesnemu« (Dež). Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za obstanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje higiene in prehranjevanja, vendar je sposoben opaziti tudi sočloveka, »brata po oseminpetdesetem členu«, ali droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje. Občuduje ruševje, »najbolj poetično rusko drevo« (Ruševje); z nedoumljivostjo gleda sledove korakov v snegu (Po snegu); z žalostjo najde otroški risalni blok v smeteh (Otroške risbe); smili se mu psiček, ki ga ubijejo urke (Prost dan), in račka na zmrznjeni vodi, ki bo postala plen (Račka). Iz dneva v dan se prilagaja »zakonu tajge« (Ivan Fjodorovič) v pokrajini brez rešitve; v pokrajini ob »magistrali skoz Kolimo, zgrajeni le s samokolnico in krampom«; v pokrajini, posuti z gulagi, pred katerih vhodom piše: »Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva«. Ni torej čudno, če v zgodbi Ob suhi menaži lahko preberemo: »Berija je posnemal Hitlerja.« Poglavitno vprašanje v takih okoliščinah je: ostati človek ali ne. »Videti taborišče je strašno, in noben človek na svetu ne bi smel poznati taborišč. Taboriščne izkušnje so v celoti negativne, do zadnje minute,« beremo v zgodbi Inženir Kiseljov. »Jaz bi bil rad okleščenec, človeški okleščenec, razumete, brez rok, brez nog. Tedaj bi našel v sebi moči, da bi jim pljunil v ksiht za vse, kar počnejo z nami,« pravi Volodja Dobrovolcev v Nagrobnem nagovoru. (iz spremne besede D. Bajta)
Gulag, ogromna mreža poboljševalno-delovnih taborišč v Sovjetski zvezi je med letoma 1929 in 1953 "prevzgojila" 18 milijonov ljudi. Med številnimi kaznjenci so bili profesionalni kriminalci, "navadni" zločinci in "sovražniki delovnega ljudstva".
Nekateri se niso nikoli vrnili, pokončali so jih lakota, nevzdržen mraz, težko fizično delo. Drugi so preživeli in več let kopali premog, gradili ceste, kanale in industrijske obrate ter pojavu gulag pridali ne samo prevzgojno, temveč ekonomsko dimenzijo. Po izpustitvi so jih čakali še prezir someščanov, vnovičen nadzor oblasti in razpadle družinske vezi.
V 60. letih prejšnjega stoletja, deset let po Stalinovi smrti, so se pojavili prvi spomini, pričevanja, avtobiografske zgodbe - in to toliko njih, da "taboriščna literatura" danes velja za poseben del ruske nacionalne književnosti. Med številnimi je kot najbolj izviren pričevalec obveljal Aleksander Solženicin, a mu že nekaj časa ob bok postavljajo Varlama Šalamova, avtorja, ki smo ga v izdaji založbe Modrijan in prevodu Lijane Dejak in Draga Bajta prvič dobili v slovenščini. Izdaja vsebuje tri kratkoprozne zbirke iz sicer šestdelnega cikla Kolimske zgodbe, ki, kot trdijo vse bolj številni poznavalci, ne spada zgolj ob bok delu veliko bolj znanega Solženicina, temveč ga tudi v marsičem prekaša.
Kolima je področje ob istoimenski 2600 kilometrov dolgi reki v severozahodni Sibiriji, s temperaturami, ki segajo do minus 60 stopinj Celzija, zimo, ki traja od šest do osem mesecev, in zaledenelo tajgo, ki je prehodna le spomladi in poleti, a je pod njenimi tlemi polno premoga, zlata, srebra in drugih dragocenosti. Delal je vse mesece v letu, kot kopač in kurjač v rudnikih, nato kot drvar v tajgi, preživel je tifus, enkrat je poskusil pobegniti. Večkrat se je znova znašel pred sodiščem, tudi zaradi ovadbe sotaboriščnika za "protisovjetsko propagando", ki je temeljila na tem, da je antikomunista Ivana Bunina označil za "velikega ruskega pisatelja". Preživel je s pomočjo sočutnega zdravnika, ki ga je zdravil zaradi griže in mu nato pomagal, da se zaposli kot sanitejec ter se tako izmakne neizogibni usodi podhranjenega delavca v skrajnem mrazu. Izpustili so ga leta 1951, a je še dve leti delal, da bi zaslužil za vrnitev - k odrasli hčerki, ki se ga je odrekla, in ženi, s katero se je ločil leto pozneje.

Lijana Dejak, rojena leta 1960 v Ljubljani, je po poklicu profesorica ruskega in angleškega jezika s književnostjo. Takoj po končanem študiju se je začela ukvarjati s prevajanjem in tolmačenjem kot samostojno dejavnostjo. Zadnja leta prevaja literarna in literarnoteoretična dela, predvsem pa sodobno rusko prozo. Prevedla je romane nekaterih vodilnih sodobnih ruskih pisateljev, kot so Sergej Dovlatov, Viktor Pelevin, Vladimir Sorokin, Aleksej Ivanov, Boris Akunin in Viktor Jerofejev. Izbrala in prevedla je zbirko ruskih ljudskih pravljic zbiralca Aleksandra Afanasjeva ter prevedla teoretično delo o pravljicah Morfologija pravljice Vladimira Proppa. Iz angleščine je prevedla serijo romanov Alexandra McCalla Smitha.

Vir: založba Modrijan

P.S.: Knjiga je vredna branja, da dobimo predstavo o krutosti komunizma, ki ga pri nas še vedno hvalijo.

Komentar - »Usmiljenke« v Beogradu?!? Celo v Vojni Bolnici Beograd?

2012-01-31T20:51:00.001+01:00

»Hčere krščanske ljubezni morajo vedeti, da niso redovnice, kajti redovniški stan ni primeren za opravila njihovega poklica /…/ Za samostan naj imajo zato le bolniške hiše in hišo, kjer živi predstojnica, le najeto stanovanje za celico, župno cerkev za kapelo, mestne ulice za samostanski križni hodnik /…/, ker ne delajo redovniških zaobljub, da zavarujejo svoj poklic, temveč samo vztrajno zaupajo v Božjo previdnost ter prinašajo Bogu v dar vse, kar so in kar mu v osebi ubogih v svoji službi storijo; zaradi vsega tega morajo biti tako ali še bolj krepostne, kakor če bi v katerem redu naredile zaobljube; zato se morajo truditi, da se na vseh teh krajih vedejo vsaj tako zadržano, zbrano in spodbudno kakor prave redovnice v svojih samostanih.«
Besede sv. Vincencija Pavelskega, ki je leta 1633 skupaj z Ludoviko de Marillac v Franciji ustanovil Družbo hčera krščanske ljubezni, dobijo poln pomen le v luči tedanjega časa.
Prihod v Slovenijo
Družba je v naslednjih desetletjih preživljala burno obdobje, ob tem pa se je utrjevala in dobivala pravo podobo. Širila se je domala po vsem svetu, na vse celine. Korenine Slovenske province segajo v sredino 19. stoletja, ko je bila ustanovljena Graška provinca Družbe hčera krščanske ljubezni. Iz Gradca so prve sestre prišle v Maribor že leta 1843, v Ljubljano pa 1852. Časopis Zgodnja Danica je maja 1852 poročal: »25. tega meseca je šest usmiljenih sester v Ljubljano peršlo, tudi tukaj nadložnim križe in težave polajševat.« V tedanji avstro-ogrski provinci so namreč hčere krščanske ljubezni klicali kar usmiljene sestre in ta izraz se je sester na slovenskih tleh prijel; kot usmiljenke jih poznamo še danes. Število sester je hitro raslo, njihovo delovanje se je širilo na vsa področja. Do leta 1919 je bilo na slovenskih tleh odprtih 26 postojank.
V dveh desetletjih vstopilo prek tisoč sester
Na ruševinah prve svetovne vojne, ko je razpadla avstro-ogrska monarhija, pa so Slovenke, ki so bile v semenišču v Gradcu vedno v večini, začele samostojno pot – 5. april 1919 štejejo sestre za ustanovni dan Jugoslovanske, današnje Slovenske province. Prva provincialna hiša je bila na Slomškovi ulici v Ljubljani. V tistem času je v Sloveniji in na Hrvaškem delovalo prek petsto sester, delale pa so v glavnem v državnih zdravstvenih zavodih in sestrskih vzgojnih ustanovah. V naslednjih desetih letih so se usmiljenke razširile še v Srbijo, Makedonijo in na Kosovo. Številni novi poklici – v 22 letih je bilo »preoblečenih« 1072 sester – so omogočali predstojnicam, da so lahko odgovarjale na klice ubogih in sestre pošiljale v razne bolniške, vzgojne in druge ustanove. Sestre so z lastnim delom, odpovedjo in zaslužki v javnih ustanovah gradile hiše za svoje poslanstvo in bivanje.
Preganjali vas bodo
Že med drugo svetovno vojno so partizani in okupatorji številne hiše sester usmiljenk uporabili za svoje vojaške postojanke. Po letu 1945 pa so bile mnoge sestre od bolnikov poklicane na zaslišanje, ki se je končalo s sporočilom, naj odidejo, ker da niso več potrebne. Do marca 1948 je bilo odpuščenih več sto sester. Po odpustu iz bolnišnic in vzgojnih ustanov so šle nekatere sestre začasno k domačim, nekatere pa že takoj v Beograd in v druge jugoslovanske republike, kjer so bile lepo sprejete. Zgovoren je izsek iz filma, ki ga je letošnjo pomlad predvajala TV Slovenija (posnela in režirala sta ga Peter Perše in Jernej Kastelec), ko se Beograjčani spominjajo zahvale znanega srbskega generala slovenskemu komunistu: »Hvala vam, Slovenci, da ste izgnali sestre usmiljenke. Mi imamo z njimi zdravstvo urejeno. Pridne so, požrtvovalne, imajo veliko znanja, ljudje jih imajo radi in one njih …« Nekaj sester je ostalo v Sloveniji in te so drugače nadaljevale svoje poslanstvo. Obiskovale so bolnike po domovih in jim stregle. Oblast je to opazila in očitali so jim, »da so se kot ščurki razlezle po Sloveniji«. Veliko so jih zaprli, zasliševali, obtoževali vohunstva, morale so na prisilno delo, v glavnem pa so jim dali vedeti, »da so nekoristne za družbo«. Nekaj sester je ostalo v bolnišnicah, a so morale odložiti svojo obleko. Oblast je zaplenila tudi vse sestrske zavode in hiše.
Bolne sestre je oblast preselila v razpadajoč grad na Raki pri Krškem in tam so poslej imele tudi provincialno hišo. Ko so predstojniki videli, da bo provinca brez naraščaja izumrla, so dekleta, ki so se oglašala iz Slovenije, začeli drzno sprejemati v Beogradu že leta 1954, leta 1957 pa so tja preselili še provincialno hišo. Kljub temu, da so se sestre razkropile, je prišlo veliko idealov polnih deklet, ki so bila pripravljena zapustiti domovino in ponesti krščansko ljubezen ubogim v Afriko na Madagaskar, v Ruando, Burundi in Turčijo.
Nov začetek
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je provincialno vodstvo vrnilo v Slovenijo, v Šentjakob ob Savi, z njim pa tudi veliko sester. Provinca se je preimenovala v slovensko, skupnosti pa so še vedno posejane »od Triglava do Makedonije«. Danes je v provinci 153 sester, v Sloveniji živijo v enajstih skupnostih: Šentjakob, Mengeš, Breznica, Maribor, Celje, Črni Potok, Cerklje ob Krki, Kočevje in v treh skupnostih v Ljubljani. V slovensko provinco poleg skupnosti na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, spada tudi Albanska pokrajina, kjer je 54 sester.
Vir: Družina, leto 2009, št.37

P.S.: Žalostno je, da Slovenci molčimo o tistih (nas je mogoče sram ali strah!), ki so nagnali Usmiljenke v Srbijo. Tako poveličujemo komuniste, da so preganjali redovnice. Srbi (celo Vojaški generalštab v Beogradu), Makedonci, in Albanci, pa so jih sprejeli odprtih rok. Kakšni smo sploh Slovenci, da se še sedaj bojimo Udbomafije in komunističnega terorja? Kdo so sploh bili moralno-politično sprejemljivi tedaj, in še sedaj, za našo politično družbo v Sloveniji?

Komentar - Udbomafija se ponovno oglaša

2012-01-29T18:18:00.002+01:00

Oglasil se je še eden od "STRICEV IZ OZADJA" rdečega klana!!
Bavcon je skrajno negativen lik v slovenski pravni polpretekli zgodovini.
Ljubo Bavcon se je na prireditvi, na kateri se je zbralo okoli 250 ljudi, dotaknil tudi aktualnega dogajanja. Med drugim je izpostavil, da bi bilo treba preprečiti izključevanje enega dela državljanov kot polpismenih Neslovencev v trenirkah. Prav tako bi bilo treba po njegovih besedah preprečiti napade na Rome in na vse, ki so drugačni po barvi kože, spolni usmerjenosti. Obsodil je tudi nestrpne izpade v parlamentu. Na tem mestu je bil kritičen do nedostojne razprave o družinskem zakoniku, "čeprav ta odpravlja ugotovljene neustavnosti in ustavi nasprotno spolno diskriminacijo".
ŠE POMNITE TOVARIŠI!
Ko je bil prejšnji teden proces proti Francu Turšiču, Slovencu iz Pariza, smo slišali tole zgodbo. Turšičeva mati je bila maja 1945 med zaporniki v šentviških zavodih. Nek moški jo je prijel za nadlaket in jo hotel potisniti na kamion. Kamion je vozil žrtve na streljanje. Vendar je ta zagledal drugega ujetnika: stisk roke je popustil, in Dehinča Mima, Turšičeva mati, se je kot senca stopila z množico, ki je ostala. A se je vse življenje spominjala oči tega človeka: živalsko krut pogled neizmernega besa. To so bile oči enega prvih ljudi Kučanove falange, odlikovanca z najvišjim državnim redom, dr. Ljuba Bavcona. Vse to je mogoče potrditi pred sodiščem.
Ljubo Bavcon je obžalovanja vreden. Pri njegovi častitljivi starosti, bi pričakoval malo več objektivnosti, pa zgleda da ni možno.
Bavcon - navidezni zagovornik varstva človekovih pravic, vendar se oglaša le takrat, ko gre za zaščito visokih jugopartijskih oblastnikov in njihovih interesov (to je nemoteno nadaljevanje ropanja) v Sloveniji.
Bavcon - oficir OZNE, ki je v Šentvidu odbiral ljudi za usmrtitev brez sodbe.
Bavcon - član povojnega represivnega režima in sotvorec boljševistične jugoslovanske in slovenske kazenske zakonodaje, na podlagi katere je gnilo v jugoslovanskih in slovenskih zaporih nešteto političnih zapornikov.
Bavcon - soustanovitelj Foruma 21.
Kdo mu je podelil Zlati znak svobode?
Toliko se komunisti (dvolično) zavzemajo za človekove pravice v samostojni Sloveniji... Človek bi lahko še pomislil, da niso bili oni tisti, ki so pobili, mučili in ustrahovali na desettisoče Slovencev med komunistično revolucijo po drugi svetovni vojni.
In taisti nam bodo sedaj razlagali o človekovih pravicah, ki jih kao krši druga stran? Kako si upajo?!? Tudi zaradi takih stvari so zame komunisti izmečki od izmečkov.
Vsem tem komunajzarskim zločincem iskreno privoščim, da bi še dolgo živeli in dobili priložnost, da jih sodba in obsodba zlomi. Naj umrejo v zavedanju svojih zločinov!
Tovariš Bavcon še vedno poveličuje komunistično partijo in njen umetno usvarjeni "raj" socializem, ki se je sesul kot hiša iz kart. Sovraštvo do drugače mislečih, ki veje iz njegovih sporočil, je nevarno podobno nacizmu. To komunistično sovraštvo do kapitalističnega tržnega gospodarstva, do tekmovalnosti in pravice do drugačnega mišljenja so nekateri občutili na svoji koži. Zgodovina je pokazala, da je komunizem , družbena ureditev v katerem ljudje nimajo pravice do svojega mišljenja, torej je diktatura in je podtaknjeno kukavičje jajce v narodnoosvobodilni vojni, saj smo namesto svobode za katero smo se borili, dobili komunistično enoumje. Nekateri v takšni družbeni ureditvi sicer uživajo, ker jim je garantirana osnovna varnost in jim ni potrebno razmišljati, kaj bodo jutri jedli, vendar nas je ta možganska lenoba pripeljala do 50 letnega zaostanka v razvoju gospodarstva in v razvoju demokracije. Dragi komunisti, dajte enkrat že mir in nas pustite živeti normalno življenje, spodobi se, saj ste vsi skupaj že v poznih letih, zato se lepo sprehajajte po parku, nakrmite lačne golobčke in ne sitnarite.

Na koncu se lahko samo pokozlam na te njegove pridige? Bljaaak.
Vir: Malo tu, malo tam, za razvedrilo

Komentar - 60.obletnica zažiga škofa Antona Vovka na želežniški postaji v Novem Mestu

2012-01-20T11:02:00.002+01:00

Dvajsetega januarja miniva 60 let od brutalnega zažiga Antona Vovka v Novem mestu, od dogodka torej, zaradi katerega je bil povojni ljubljanski (nad)škof v očeh vernikov prepoznan kot pričevalec za vero. Živa zavest o Vovkovem svetništvu – celo mučeništvu –, ko se kljub neznosnim in stalnim pritiskom revolucionarne oblasti ni zlomil kot pastir krajevne Cerkve, je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dozorela v odločitev za začetek postopka za njegovo beafitikacijo, ki je danes tako daleč, da so pristojni v vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov škofijski del postopka, ki se je pod vodstvom postulatorja dr. Ivana Merlaka začel leta 1999 in bil sklenjen leta 2007, uradno potrdili.
… zažig in poskus umora tedanjega ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka v Novem mestu 1952
… »V Novem mestu se je pokazalo, da neljubi pripetljaj ni bil naključen. Na peronu v Bršljinu je prihod vlaka pričakala množica 40 do 50 ljudi, ki so škofa ob izstopu iz vagona sprejeli z vpitjem. Naganjali so ga nazaj, češ da ne dovolijo, da bi "izdajalec" stopil v Novo mesto, "zibelko partizanstva". Med kričanjem in zmerjanjem so škofa, ki je mirno protestiral z besedami: "Če sem kaj storil, me izročite oblasti!", potiskali nazaj proti vagonu, ga polivali s črnilom in obmetavali s sneženimi kepami. Ko se je vrnil v vagon, so vdrli za njim in med vzkliki "Ubij ga! Crkne naj!" ga je nekdo polil z bencinom in zažgal. Plameni so ga hipoma zajeli in le škofovi prisebnosti se gre zahvaliti, da ni prišlo do tragičnega konca.
Dogodek je odmeval v vsem svetu in je državi Jugoslaviji prinesel kar debelo mednarodno črno piko. Razumljivo, da politično vodstvo s tem ni bilo zadovoljno, kar se je pokazalo kasneje ob Titovem obisku v Novem mestu, preveč zvestih slednikov prikritih režimskih usmeritev pa kljub temu niso preganjali. Predsednik države in partijski voditelj Josip Broz Tito je sicer bentil, ukrepal pa ni. Prav zgovorna je anekdota … ….Tito naj bi na slavnostnem kosilu jezno zagnal zlati jedilni pribor po tleh in nekontrolirano izbruhnil: "Prekleto Novo mesto! Zažgali ste škofa in mi naredili veliko sramoto v svetu. Ob vsakem zunanjem obisku jih slišim zaradi tega. Nikdar več ne pridem v to prekleto Novo mesto!"….
Viri: Družina, Finance, Dolenjski list

P.S.: Tile komunisti so uporabljali že prav inkvizicijske metode. To dejanje je vredno obsodbe. Še danes 20 let v Samostojni Sloveniji si ne upajo javno pričati ljudje, ki so videli zažig.
Kdo jih zastrašuje? Udbomafija seveda, ki je skrita še sedaj v vseh porah oblasti.

Potopis - Naš Rojak, poveljnik ameriške Pacifiške flote

2012-01-13T19:57:00.002+01:00

Ronald Joseph Zlatoper, sin Josepha Mihevca, je dosegel najvišji admiralski čin v ameriški mornarici
Že v letu 1995 je bil v verskem tedniku Družina objavljen članek: Slovenec, poveljnik ameriške pacifiške flote admiral, Ronald Joseph Zlatoper izpod peresa Jožeta Černeta. Tedaj ni bil objavljen podatek o njegovih koreninah.
Spraševanje o rodovniku admirala sprva ni rodilo želenega uspeha. Naj sem spraševal tedaj najstarejšega Logatčana Mihevca ali druge, nihče ni vedel, da bi se kdo v Logatcu v preteklosti pisal Zlatoper. Tako sem menil, daje podatek za očeta napačen, da je verjetno po mamini strani izhajal iz Logatca. Šele članek v Nedeljskem dnevniku (12. nov. 2000) me je usmeril na pravo pot.
V časopisu je jasno pisalo, da se je Ronald J. Zlatoper rodil očetu Josephu Mihevcu, rudarju minerju in materi Ann Rose Bayda, gospdinji. Pa ne mislite, da je bilo admiralovega starega očeta Jožeta Mihevca lahko odkriti.
Vsi v Logatcu vprašani Mihevci niso vedeli za takšnega sorodnika. Naključje je hotelo, da sem z vztrajnim iskanjem odkril korenine admirala Zlatoperja. Stari oče admirala Jože Mihevc - se je rodil v hiši, pri kateri seje po domače reklo »Pri Štefic«. Hiša je stala nasproti domačije »pri Osterman«; te hiše že dolgo ni več.
Jože Mihevc pa se je bil v začetku 20. stoletja odselil v Ameriko zaradi zadoženc domačije. V Ameriki se je leta 1911. poročil s Katarino Možina - »Homovčkovo« iz Žibrš.
V zakonu se jima je rodil si Joseph. Oče seje pri delu v rudniku smrtno ponesrečil, in mati Katarina je ostala sama s sinom. Kot vdova se je nato vnovič poročila z Andrejem Zlatoperjem. Očim Andrej Zlatoper je posvojil malega Josepha, in zato se je pisal poslej Zlatoper.
Kdaj drugič bomo šc kaj več pisali o še vedno zanimivih podatkih, za sedaj pa le kratka predstavitev admirala.
Ronald J.Zlatoper seje rodil 21. marca 1942 v Clevelandu. Obiskoval je osnovno in srednjo šolo Sv. Jožefa v Clevelandu, 1963 leta končal študij ROTC (mornariška smer) na politehničnem inštitutu Troya, New York. Diplomiral jc iz matematike, leta 1970 pa je magistriral iz managementa. Leta 1973 je diplomiral še na mornariški vojni univerzi in opravil drugi magisterij managementa leta 1975.
Najpomembnejši podatki iz njegove vojaške kariere pa so:
pilot mornariškega letalstva v vietnamski vojni; poveljnik 1. letalskega krila za Pacifik in Indijski ocean (1982 - 1983); načelnik štaba 7. ameriške letalsko-pomorske baze Jokosuka, Japonska (1987 - 1988); povišan v kontraadmirala (1988); poveljnik obrambe Perzijskega zaliva (1991); povišan v viceadmirala (1991); povišan v admirala (6. avgust 1994); poveljnik Pacifiške flote VM ZDA (6. avgust 1994); povišan v admirala s štirimi zvezdicami (1996); upokojen (1996).
Po upokojitvi je postal uspešen poslovnež; sedaj je častni konzul Republike Slovenije na Havajih.

Vir: Albin Čuk, logaške novice, Glasilo občine Logatec, 16. december 2004

Komentar - Zanimiv članek iz prejete e-pošte

2011-12-11T16:14:00.001+01:00

Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi

Relativni zmagovalec predčasnih volitev Zoran Janković je na volitvah prejel dobrih 300.000 glasov. Vsi komentatorji so se veliko ukvarjali s strukturo tega volilnega telesa, ob tem pa so se v celoti namerno izognili analizi strukture njegovih volivcev z vidika novih državljanov. Čeprav je ta najpomembnejša za matematično in logično razumevanje rezultata.
Slovenija je ob nastanku leta 1991 in leta 1992 podelila 200.000 državljanstev priseljencem iz nekdanjih juhoslovanskih republik. Glede na visoko rodnost v tej populaciji je ta številka do leta 2011 narasla na 220.000. V času balkanskih vojn se jih je v Slovenijo postopoma priselilo še najmanj 40.000, postopoma so si uredili državljanstvo in s tem volilno pravico. Kresalova je podelila stalno bivališče za nazaj še približno 20.000 takoimenovanim izbrisanim in mnogi so si nemudoma uredili državljanstvo ter pridobili volilno pravico. Volilno telo novih državljanov je tako naraslo na najmanj 280.000 volivcev, upoštevaje mešane zakone in njihov posreden vpliv pa domet seže do 350.000 volivcev.
Janković ni prepričal vseh, vsi niti niso prišli na volišča. Vendar pa je povsem očitno velika večina novih državljanov disciplinirano glasovala zanj. Zagotovo med 180 in 200.000 glasov je Janković dobil od novih državljanov. Udeležba v blokovskih naseljih, kjer je največja osredotočenost novih državljanov, je bila namreč neverjetno visoka. Na posameznih voliščih je presegala tudi 90%, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Kako je Janković to dosegel oziroma kako so to ljudje iz ozadja njegove volilne kampanje to dosegli? Po moji oceni in informacijah mojih prijateljev in znancev, ki so bili ali v volilnih odborih ali so volili na blokovskih voliščih v Ljubljani, Celju in Kopru, je bilo mogoče opaziti:

1. množično udeležbo volivcev s tujim naglasom ali volivcev, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih
2. udeležbo volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici
3. opazovalce udeležbe na voliščih, ki so v skupinicah po dva ali trije postavali pred ljubljanskimi volišči in stalno telefonirali; večina je govorila v srbskem jeziku

Znanec, ki je prav tako priseljenec iz Bosne, natančneje iz Bihača, mi je dejal, da so ga v sredo, zadnji teden pred volitvami, poklicali iz bošnjaškega društva, kjer je član in mu zabičali, da mora voliti Jankovića. Kajti če ga ne bo in bo zmagal Janša, mu bodo vzeli državljanstvo in ga izgnali nazaj v Bosno. Ker je zavrnil, češ da je musliman in da sploh ne bo šel volit, je dobil še obisk na domu in bil deležen ponovnega prepričevanja, ob tem pa sta mu obiskovalca kazala še nekaj dni staro Delo s člankom o skrajnih desničarjih v SDS in javnomnenjsko anketo v istem časopisu, ki je kazala visoko zmago Janše. Prepričevala sta ga, da Jankovića podpira tudi mufti in da bo Janković zgradil džamijo. Na koncu sta mu ponujala celo 50€, če bo šel glasovat za Jankovića. Ni šel in njegova družina tudi ne, vendar pa so šli skoraj vsi njegovi znanci in prijatelji oziroma velika večina članov društva.
Podobne informacije prihajajo tudi iz drugi okolij, kjer živijo priseljenci. Zadnji teden pred volitvami je praktično vsak novi državljan dobil klic po telefonu, veliko pa tudi obisk na domu ali v službi. V podjetjih mestne občine Ljubljana, kot na primer v Snagi, so jih kar sklicali skupaj po skupinah in jim zabičali, da morajo voliti Zokija. Vsak je moral tudi povedati, na katerem volišču bo volil. Pristop je bil v osnovi do vseh enak in je temeljil na širjenju strahu pred visoko zmago desnice in domnevnim odvzemom državljanstva. V javnih podjetjih je zalegla tudi grožnja z izgubo zaposlitve, češ da bodo ob varčevalnih ukrepih desnice "južnjaki" najprej na vrsti.
Janković ni imel organizirane stranke kot ostali, imel pa je v vsakem mestu poseben štab, ki se je ukvarjal samo s klicanjem novih državljanov. Razpolagali so s kopijami volilnih imenikov in seznami iz uradnih evidenc prebivalstva. Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA.
V Ljubljani in nekaterih mestih, pa tudi na podeželju, je podobna akcija potekala med člani in simpatizerji Zveze borcev za vrednote NOB. Tudi ta akcija ni temeljila na pridobivanju volilcev za program, ampak na strašenju. Strašenju pred premočno zmago SDS, pred Janšo in pred cerkvi podrejeno desnico in njihovo vlado. Članom ZZB so govorili, da jim bo desnica pobrala borčevske pokojnine, prav tako pa tudi razne dodatke, ki se prenašajo na člane njihovih družin. V ta del se je vključila tudi Zveza društev upokojencev pod vodstvom Mateje Kožuh Novak. Potekala pa je predvsem tam, kjer imajo zanesljive predsednike krajevnih društev in je bila manj uspešna, saj je bila upokojenska populacija v veliki meri nastrojena proti Jankoviću, ker je obljubljal sprejem na referendumu zavrnjene pokojninske reforme. Kljub temu pa so del omrežja ZDUS neutrudno uporabljali za širjenje strahu pred premočno zmago desnice, češ da ta povsod po Evropi niža penzije.
Že dve desetletji slovenska javna občila in levičarska propaganda prepričujejo prebivalstvo v Sloveniji, kako vojaško ustrojena je Janševa SDS in kako vse gradi na negativnih čustvih ter strašenju ljudi. Mogoče tudi zaradi obrambe pred takšnimi napadi so tako v SDS kot v drugih dveh strankah desnice, torej v N.Si in SLS v minuli volilni kampanji poudarjali samo program, rešitve in povezovalnost. V nasprotju s tem pa je Zoran Janković nastopal grobo, napadalno in izključevalno. Mnogim volilnim teoretikom ni bilo jasno, zakaj to počne, saj se takšna drža običajno na volitvah ne obrestuje. A to prepričanje se je podrlo na volilno nedeljo, pravi vzroki pa se kažejo šele sedaj, ko lahko iz drobcev dogajanj na volilni dan in v dneh pred njim sestavljamo bolj popolno sliko. Jankovićev izključevalni nastop je bil namreč namenjen podpori akciji med novimi državljani, ki so jih skušali predvsem s strašenjem množično pripeljati na volišča. Kot je pokazala nenavadno visoka volilna udeležba v krajih, kjer je največ priseljencev in rezultat po posameznih okrajih in enotah, je bil Janković pri tem uspešen.
Manipulacija z javnomnenjskimi raziskavami je prav tako opravila svoje. Pri tem je prednjačil časopis Delo. Najprej je ob štartu nameril zmago Jankoviću, nato Virantu in zadnji teden, ko je bilo treba strašiti nove državljane, Janši. Vsakič tisto, kar so oblikovalci Jankovićeve kampanje želeli. Visoko zmago SDS in dober rezultat SLS in NSI so ob koncu kampanje kazale tudi druge ankete, ki so podcenile Jankovićevo volilno telo oziroma ga niso zajele. Novi državljani namreč skoraj nimajo telefonskih številk v imeniku, zato jih računalniški vzorec za klicanje ne more zajeti. Do teh volitev se ta metodološka napaka ni toliko razkrila, ker še nikoli doslej mobilizacija tega dela volilnega telesa ni bila tako visoka.
Jankoviću pa je do zmage in posledično desnici do poraza pomagala tudi pregovorna cincavost in dlakocepnost Slovencev. Zadnje dni pred volitvami sem srečeval znance in prijatelje, ki so bili sicer že popolnoma prepričani v zmago desnice in še posebej Janše in se jim je zdelo to edino dobro za prihodnost države, a hkrati niso vedeli, ali bodo sploh šli na volitve, češ da je vse že tako odločeno in da nekaj glasov ne spremeni ničesar. Slišal sem celo mnenje, kako Janša ne sme dobiti preveč, da se ne bo prevzel in nato obračunaval s svojimi političnimi nasprotniki, namesto da bi se ukvarjal z reševanjem države, pa da ne bi smel kupiti hiše v Velenju predvolilnem času. Pa bolj kot z Jankovićem so se nekateri ukvarjali z dolgimi razglabljanji o tem, ali sta Janša in Virant res skregana ali pa je vse skupaj le igra, ali je prav, da cerkvena N.Si spet pride v parlament, ali Janša preveč poudarja svojo računalniško pismenost in Jankovićeve grehe v Mercatorju, pa zakaj je Žerjav podprl pokojninsko reformo, čemu sedaj spet Zbor za republiko brez viranta, pa kakšen je ta Popovičev kandidat na Janševi listi itd... In tako brez konca in kraja vse do šoka na volilno nedeljo zvečer.
Na drugi strani pa je Jankovićev štab resnično deloval po vojaško. Mobiliziral je na desettisoče volilcev, ki niti niso vedeli, kdo je kandidat v njihovem volilnem okraju ali katere stranke so prisotne na glasovnicah. Grožnja se je glasila: "Voli Zokija, ima številko to in to, sicer ti bo Janša vzel državljanstvo!"
Janković je dobil na volitvah dobrih 300.000 glasov. To je 15% prebivalstva, manj kot petina celotnega volilnega telesa in manj kot tretjina vseh volilcev, ki so glasovali. Kljub temu pa je kot posamična stranka dobil največ. Slabih 200.000 glasov so mu prispevali novi državljani. Teh je bilo videti zelo veliko okrog njega na slavju po razglasitvi rezultatov. Slavilo se je z južnjaško glasbo in skandiranjem Zoki - Zoki ter Tito - Tito. Ostalih dobrih 100.000 glasov je Janković dobil od Slovencev, ki so se po ukazu Milana Kučana in Janeza Stanovnika disciplinirano kot prava vojska prelili iz LDS in Zaresa ter deloma iz SD-ja k novemu vodji levice. Slovenija bo tako zaradi velike radodarnosti z državljanstvi in nedokončane razgradnje starih omrežij ob 20. obletnici državnosti in samostojnega življenja dobila za predsednika vlade Srba in socialističnega tajkuna v eni osebi.
Tomaž Majer

P.S.: Vsak si pa naj po svoji vesti to komentira. Zgleda, da nam vlada ČEFURSKA MAFIJA oz. UDBOMAFIJA.

Študij - Zakaj mladi (kristjani?) zapuščajo Cerkev?

2011-12-11T16:07:00.001+01:00

OZADJA NA TO TEMO
izhajajo v zadnjih letih analize, študije, knjige, prirejajo predavanja…
Vprašanje je zanimalo tudi Skupino Barna v ZDA, ki jo zanimajo predvsem razlogi za pojav, da se tako veliko število mladih oddalji od Cerkve in njenega življenja. Nastala je obsežna študija, ki jo podpisujeta avtorja, David Kinnaman in Aly Hawkins. Naloge sta se lotila, kot je praksa, s statistično raziskavo okrog treh pojavov, ki so se pokazali, da jih je potrebno natančneje proučiti.
TRI NEJASNOSTI
A. Ameriška Cerkev si prizadeva, da ima stik z doraščajočimi, po birmi pa se ji mnogo mladih odtuji in le manjšina izmed njih preide kot krščanska v odraslost. Kako je s tem pojavom in kaj je za njim?
B. Motivi, zaradi katerih mladi zapuščajo Cerkev, so različni in raznovrstni. Zato je pomembno, da ne govorimo o mladih nasplošno in napočez. Kaj se da ugotoviti o motivih?
C. Znano je, da imajo Cerkve nemalo težav z oblikovanjem novih generacij kristjanov. Razlog je tudi v tem, da se čas in kultura tako naglo spreminjata, da je težko slediti. Se da kaj povedati na to temo?
DAVID KINNAMAN RAZLAGA,
da ne gre toliko za razliko med generacijami, kakor navadno mislimo. Ne drži namreč, da bi bili mladi tega časa manj dejavni v Cerkvi, če jih primerjamo s prejšnjimi časi. Na vsakih pet doraščajočih v Ameriki preživijo kar štirje veliko časa ali v župniji ali v verski ustanovi. Dogaja pa se, da je njihova vzgoja preveč plitva in zbledi okrog dvajsetega leta.
PRI DVAJSETEM LETU
se dogaja tako v katoliškem kakor v protestantskem okolju, so mladi najmanj navzoči v krščanskem življenju, ne glede na njihvo versko izkušnjo v otroštvu in doraščanju.
Osrednje vprašanje, okrog katerega se vse suče, je v odnosu mladih do Cerkve. Ne gre toliko za napade na Cerkev, saj so se ti vedno dogajali, pač pa za odnos do institucije. Javno mnenje, ali kot govorimo, kulturen kontekst, je odločilno pomemben. Nobena krščanska generacija doslej ni doživljala tako globokih in hitrih kulturnih sprememb.
V ZADNJIH DESETLETJIH
pomislimo na spremembe:
- masovna občila (TV, računalniki, prenosniki…),
- Tehnologija (stroji, pripomočki…),
- odnos do telesa in spolnosti,
- nepredvidljivost v ekonomiji.
Vse je postalo učinkovito in hitro, pa tudi zagonetno, nepregledno, začasno in negotovo.
UPOŠTEVAJOČ VELIKE IN HITRE
spremembe tega časa, ob katerih človek ni nujno bolj srečen ali varen, pravi zadnjič omenjeni raziskovalec Kinnaman, lahko opišemo sedanji hiter razvoj s tremi besedami:
- dostopnost,
- odtujenost
- avtoriteta.
DOSTOPNOST
Pomislimo na to, kako hitro in temeljito je digitalizacija zrevolucionirala ves svet, predvsem mlade, na področju informiranja in komuniciranja. Digitaliazacija je spremenila in še kar naprej spreminja vse ljudi, predvsem mlade. Mladi vzpostavljajo drugačne odnose, na drugačen način tudi razmišljajo pa tudi delajo drugače.
Kar je pozitivno, če pomislimo na možnosti ki jih omogočajo internet in njegovi digitalni sopotniki. Po drugi strani pa je digitalizacija ljudem zožila dostop do drugih pogledov, ki izhajajo iz kulturnih izročil in preverjenih vrednot. Posledica je na dlani, zmanjšala se je sposobnost tehtanja in kritičnega preverjanja.
ODTUJENOST
Kar zadeva naraščajočo odtujevanje med ljudmi sploh, je Kinnaman opazil, da veliko mladih trpi zaradi odtujenih družinskih odnosov. Njihov občutek osamljenosti se še poveča v primerih ločitev in razvez njihovih staršev. Pa tudi otroci samohranilk in samohranilcev občutijo pomanjkljivo strukturo svojih družin.
Cerkev spričo tega stanja pa nima rešitev, kako naj sledi mladim, da se ne odtujijo v razočaranje v svoji samotnosti. Tako imamo mlade, ki ne zaupajo več nikomur, zlasti ne institucijam.
AVTORITETA
Kako naj mlad človek po vsem tem sploh zaupa različnim avtoritetam?
Kinnaman pravi, da je tudi sam mislil, da bo odkril kakšen veliki razlog, morda dva, ki bi razkrila, zakaj mladi zapuščajo Cerkev. Prišel pa je le do precejšnjega seznama raznovrstnih frustracij (razočaranj-življenjskih neuspehov-zagrenjenosti) pri mladih, ki jim na koncu doraščanja sledi opustitev Cerkve.
Če mlade vprašamo po razlogih njihove opustitve verskega druženja in življenja in so pripravljeni govoriti, povedo vrsto zadev. Ko pa odgovore kritično premislimo, uvidimo, da je bilo veroučno obdobje v njihovem življenju preveč površno, da bi jih zmogel pristen stik z Bogom spremljati v odraslost. Kinnaman po mnogi nasvetih zaključuje, da so mladi potrebni predvsem uvajanja v modrost, ne pa toliko v znanje. Kar razloži takole:
»Modrost pomeni sposobnost vzpostavljanja odnosov z Bogom, drugimi in kulturo.«
Vir: ZENIT-27.11.2011, povzel G.R. - Pong

Komentar - Trupla ameriških vojakov na smetišču

2011-12-11T10:19:00.001+01:00

Ameriška vojska je med letoma 2003 in 2008 na smetišče blizu letalskega oporišča Dover v Virginiji metala sežgane dele trupel ameriških vojakov. Doslej so identificirali 274 vojakov, katerih dele trupel so vrgli v smeti. To so nehali početi leta 2008 po preiskavi, ki jo je odredil tedanji obrambni minister Robert Gates.
Washington Post je poročal, da so v smeteh končali deli trupel najmanj 1762 vojakov, ki jih niso nikoli identificirali. Gre za dele trupel, ki so jih pobirali v Iraku in Afganistanu po eksplozijah bomb. Svojcem vojakov, ki jih je razneslo na več delov, je vojska zagotovila, da bodo za dele trupel poskrbeli z vsem dostojanstvom in spoštovanjem po sežigu v krematoriju oporišča Dover. Očitno se to ni zgodilo in tudi družine niso bile obveščene o tem, da so njihovi svojci v bistvu končali na smetišču. Po preiskavi leta 2008 so dele trupel začeli odmetavati v morje z vsemi potrebnimi slovesnostmi.
Washington Post sicer navaja tudi besede demokratskega kongresnika Rusha Holta iz New Jerseyja, ki je od Pentagona zahteval pojasnilo. Dobil je pismo, v katerem piše, da bi bila identifikacija sežganih delov trupel 1762 vojakov preveč zamudna in draga.
Vir: STA, Dnevnik, 9.december 2011.

P.S.: Spoštovanje človekovih pravic po ameriško! Kje je sedaj Amnesty International, Human Rights, ipd.? Vsi molčijo, tudi razne Cerkve, ki imajo predstavnike v vojski. Vojna je biznis, mar ne. Tudi mi imamo na ta račun nova delovna mesta.

Študij - Pravoslavna Rusija

2011-12-07T18:12:00.001+01:00

Ob t.i. dnevu »Svete Rusije«, narodnem prazniku združitve, so 4. novembra v moskovskem razstavnem prostoru Manezh odprli razstavo o dejavnosti Moskovskega patriarhata. Teme razstave so: »Ruska pravoslavna Cerkev in njene skupnosti; Socialni projekti in Karitas; Moderna kultura in pravoslavje; Študij Svetega pisma; Pravoslavni centri v Rusiji in romanja ter Cerkvena umetnost«.
Razstava predstavi dejavnosti Ruske pravoslavne Cerkve v zadnjih 20. letih. V multimedijskem programu so prikazali obnovo 30.000 cerkva in samostanov, razvoj teološke izobrazbe, širjenje verskega pouka in razvoj umetniške ikonografije. V prihodnje bodo razstavo postavili v več krajih v Rusiji in drugih državah nekdanje Sovjetske zveze.
Vladimir Legoida, tiskovni predstavnik Svete sinode je poudaril, da je Ruska pravoslavna Cerkev v zadnjih 20. letih, po 70. letih državnega ateizma dosegla velik napredek. Leta 1991 je Moskovski Patriarhat imel 12.000 parohij (župnij) in 117 samostanov, danes pa ima 30.675 parohij in 805 samostanov. Vernike duhovno oskrbuje 29.324 duhovnikov in 3.850 diakonov. »Duhovna obnova« se je šele začela. Z razstavo jo želijo predstaviti širši javnosti.
Vir: Pong - A.R.

Študij - Religioznost v Evropi

2011-12-07T18:10:00.001+01:00

Lahko jo označimo kot »stabilno spremenljivo«, poudarja dunajska teologinja Regina Polak. Bog in molitev sta še vedno na prvem mestu, spreminja pa se vse, kar ljudi povezuje z Bogom in religijo, v zavedanju, kot tudi konkretnem življenju, je avtorica povedala na predstavitvi svoje knjige: »Zukunft. Werte. Europa« (Prihodnost. Vrednote. Evropa.), ki prinaša znanstveno in interdisciplinarno obdelane rezultate študije o evropskih vrednotah.
Za versko življenje v Evropi je značilna pripadnosti Cerkvi. »Dežele pravoslavne in katoliške tradicije se po intenzivnosti verovanja zelo razlikujejo (obisk cerkve in molitev), od držav katoliške in katoliško - protestantske tradicije ter od držav z izrazito protestantsko tradicijo.« Po veri v Boga, obisku cerkve in molitvi so na vrhu Romunija, Poljska, Grčija, Italija in Hrvaška, na dnu pa so že sekularizirane, prej komunistične dežele, kot sta Vzhodna Nemčija in Češka, pa tudi protestantske skandinavske dežele.
Izrazito religiozne so starejše osebe, priseljenci in prebivalci kmečkih okolij, zanimivo, da tudi prebivalci velikih mest. Avtorica pravi, da so starejši od 60. let »najpobožnejši« Evropejci, še posebej priseljenci prve generacije. Z rastjo izobrazbe se zmanjšuje vera v Boga. Prav tako več žensk veruje v Boga od moških.
Vir: Pong - A.R.

Komentar - Identiteta Slovenije

2011-12-07T18:06:00.001+01:00

KAR ZADEVA SOCIALISTIČNO IN TITOISTIČNO SLOVENIJO,
si njeni prebivalci v letih 1941 - 1990 glede njenega pomena in vsebine niso bili enotni. Svobodnih ljudi ni strah resnice in različnosti.
Ko so ljudje odtrpeli fašizem in nacizem, se jim je z letom 1945 usedel za vrat še en totalitarizem. Trdil je, da je slovenski. V resnici je bil naravnan neslovensko, internacionalistično, nasilen do ljudi in njihovih življenj, nenadzorovan pri uporabi oblasti, denarja itn.
Del prebivalcev se je razporedil med režimu vdane ovce ali, donosneje, v revolucionarno elito družbene smetane, ne zaradi svoje sposobnosti, znanja ali poštenja ampak s partijsko izkaznico. Ideološko!
Dobili smo Novi razred, ideološkega, iz katerega je npr. z volitvami pred tremi leti izšel beden ideološki trojček. Volilkam in volilcem ter upokojenskemu priskledniku je kmalu kapnilo, da so izvolili stranke, ki jih sučejo nesposobnost in nemoralnost, iz ozadja pa volilcem neznano omrežje, ki se nikoli ne predstavi; nihče ga ne izvoli, drži pa na vajetih izvoljeno oblast.
Kristjani smo bili ves čas bolj ali manj prestrašeni, bolj ali manj tihi kritiki. Domovino pa smo imeli iskreno radi tudi v njenih totalitarnih vezeh. Cankarjansko! Kakor Slovenci zunaj državnih meja in po svetu.
DRŽAVLJANI, SOSEDJE IN PRIJATELJI Z »JUGA«
Zaradi njih je Slovenija bogatejša po človeški in materialni strani. Dobrodošli! V naši Državi je prostor.
Veliko se jih je pri nas izobrazilo, dobili so stanovanja, delo itn. Večina ima izkušnjo, da jih je v Sloveniji sprejela oblast, ki je bila liberal-komunistična, titoistični izobraževalni sistem, liberal-komunistično vodeno športno okolje, titoistična javnost z liberal-komunistično naravnanimi novinarji, titoističnimi direktorji, bla-bla menadžerji, lisjaškimi bankirji, otročje neodgovornimi uradniki, ki kar naprej vprašujejo še nekoga, preden, če sploh, odločijo... Skratka ideološki »strokovnjaki« in skrpucalo od države. Država, v kateri ni Domovine, ki je pri njih, na »Jugu«, kjer so doma, umevna sama po sebi. Slovenija je zanje, kar gledajo, poslušajo in srečajo: preprežena z omrežji, zvezami, brez morale in časti, brez vizije. Če le more, si vsak najde botra. Iz ozadja!
Ker so inteligentni, pogruntajo, da so nekateri že petdeset let »zgoraj«, če štejemo tudi njihove starše in botre. Zato si prizadevajo, da se družijo z »onimi zgoraj«, ker »oni zgoraj« so bili vedno zgoraj, pripada jim »biti zgoraj«, se zastopijo na »biti zgoraj«. Njihovi očetje in dedje so bili revolucionarji, so zmagali. In konec debate!
PRED LETOŠNJIMI VOLITVAMI
sta vsaj dva, v zenit pognana obraza. Od kod jima toliko hrupnega zagonskega vetra, da ju že zanaša v njunem zanosu? Janković in Virant ves čas in kar naprej citirata sama sebe, vprašanje je ali vesta, kaj bi s slovensko nacionalno identiteto, glede na to da bosta ukinila vsakršna razlikovanja in nemara, kot je videti, vse identitete.
Z RAZLIČNIMI IDENTITETAMI
S KMEČKO PAMETJO,
ki je pred letošnjimi volitvami spet v modi, se vprašujejo državljani, rojeni na »Jugu«, z državljanstvom po preglednem postopku, z nizkimi plačami, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z Državo, v kateri se je pred 20 leti konkretizirala »slovenska« Domovina. Vprašujejo: »Kaj je z vami, Slovenci, ko kandidirate Jankovića, ki ni zlezel iz svoje rodne kulture in povohal slovenske, ko je npr. proslavljal župansko zmago v Ljubljani? Radovedni smo, kako bi bilo s kandidaturo posrbenega ali pohrvatenega Slovenca kje v Srbiji, in bližje, na Reki ali v Zagrebu!«
IDEOLOŠKA IGRA
V hlepenju po oblasti, se je Novi razred počutl negotov. Šestdeset let čuti, da nekaj z njim ni v redu, kakor ne s Titom, Udbo in partijo. Da bi se režim utrdil »za vse čase« in proti »notranjemu sovražniku« - danes npr. Slovenski pomladi (in Cerkvi) - je uporabil ljudi z »Juga«, ker so bili slovenski nedemokrati od leta 1941 v strahu pred domačini.
Državljani z »Juga« se vključijo v igro. Proč od svojih korenin vstopijo v igro slovenske elite, novega razreda. Ideološko. Hvala Bogu, ne vsi!
Liberal-komunistična oblast je nove državljane, po ideologizaciji vodljive in - na tujem - v sebi negotove, postavila, kolikor se je dalo, na odgovornejša mesta po ministrstvih, občinah, športnih dejavnostih, med novinarje, policaje… da po njih lažje nadzira dogajanje na ulici, upravljanje z bankami, podjetji, posestjo, notranjimi interesi elite... nacionalnim interesom, če še kdo vanj verjame.
Novi razred tako kompletira aparat v službi grabljenja, propagande, sovraštva do drugače mislečih domačinov in novih državljanov in zaničevanja nacionalne enotnosti Slovencev ob Slovenski pomladi, katere sad sta danes samostojnost in približen demokratični nastavek.
Nekateri sodržavljani z »Juga« so igro spregledali.
Zato ne hodijo na volitve, ker jim ni jasno, kaj ta država sploh hoče, taka kot je, brez časti, samozavesti, identitete.
Manjši del pa že voli stranke Slovenske pomladi.
Kot novi slovenski državljani so ponosni na svojo izvorno identiteto Srbov, Hrvatov, Bosancev… in zato sposobni ustvarjalnega sožitja s Slovenci, če gojijo, ne slovensko vzvišenost nad drugimi in drugačnimi, pač pa lastno identiteto.
Volilne liste, stranke in kandidati imajo priložnost, da se izjasnijo tudi o tem.
Dostojno in s častjo!
Vir: Pong - G.R.

Komentar - Novi Paroh na Goriškem

2011-12-07T18:05:00.003+01:00

Konec avgusta je umrl novogoriški paroh Srbske pravoslavne Cerkve Dušan Tomić. Na njegovo mesto je zagrebško - ljubljanski metropolit Jovan imenoval novega paroha (župnika) za pravoslavne vernike, jereja Miroslava Ćirkovića (posvečen je bil v diakona 16. oktobra letos in v duhovnika 23. oktobra). Bratskim pravoslavnim kristjanom, ki uporabljajo pokopališko cerkev Sv. Trojice, želimo obilo Božjega blagoslova, miru in Marijinega varstva.
Vir: Pong

Študij - ZDA: Vernost, Kako kaže v ZDA?

2011-12-07T18:00:00.001+01:00

ZADNJE RAZISKAVE O VERNOSTI V ZDA
so objavljene v dveh knjigah, o katerih so pred enim tednom pisali v agenciji Zenit. Prvo knjigo je napisal George Barna: Future Cast: What Today's Trends Mean for Tomorrow's World (Barna Books), drugo, s svojimi sodelavci pa prof. Christian Smith, naslov knjige pa je: Lost in Transition: The Dark Side of Emerging Adulthood (Oxford University Press).
Samo-identifikacija vernosti je v ZDA dokaj trdna. V letu 2010 se je opredeljevalo za kristjane 85% ljudi, v letu 1991 pa 84%. Toda Barna opozarja, da je del teh kristjanov takih bolj na papirju kot v resničnem življenju.
PRIMER SVETEGA PISMA
Samo 45% Američanov veruje, da je Sveto pismo vodilo kristjanovega življenja in da so svetopisemski nauki potrebni za življenje. Pri rojenih po letu 1984 se odtotek zniža na 30%. Samo 34% odraslih je prepičanih o trdnosti moralnih naukov, toda pri rojenih po letu 1984 je teh samo 3%.
Barna opozarja še na nekaj: pri odraslih, ki pripadajo neki krščanski Cerkvi, jih je samo polovica tudi versko dejavnih.
GLAVNA SPREMEMBA
pa je na področju duhovnosti, duhovnega življenja. Pojav poznamo tudi pri nas, saj je precej razširjen tudi v Evropi: ljudje trdijo o sebi, da so duhovno naravnani, da pa niso verni, ali bolj natančno: niso v nikakršni zvezi s Cerkvijo. Med temi je največ starih do 30. leta. Tak opis duhovnosti je precej nejasen, toda Barda pravi, da to pomeni, da so ti ljudje brezbrižni do dejavnosti, dogajanj, praznovanj in izročil Cerkve.
V manjšini so tisti, ki menijo, da se duhovnost razvije najbolj pristno v območju župnije in župnijskega življenja.
KLJUB TEMU
se je ohranila stalna tedenska udeležba pri cerkvenih obredih med 40 do 45%. Tradicionalne protestantske Cerkve čutijo največji osip, razen evangeljskih in bikoštnih. Se pa pojavlja množica domačih cerkva, ki povezujejo manjše skupine, ki se zbirajo po stanovanjih. Barna pridružuje tem Cerkvam še skupine, ki se »družijo« po internetu.
NOVI ODRASLI KRISTJANI
Christian Smith je raziskoval verski položaj v starosti 18-23 let. Med glavnimi ugotovitvami so te:
- Ker se je študij raztegnil, se oblikujejo na različne načine mladi verniki do 20. in tudi po 20. letu.
- S tem, da se mladi poročajo kasneje, imajo več časa za oblikovaje svoje osebnosti.
- Različne teorije in mode vnašajo med mlade več individualizma, moralne negotovosti in relativizma.
- Mnogi mladi niso zreli, da bi se v moralnih zadevah odločali s premislekom in odgovorno.
Vir: Zenit 24.oktober 2011, Povzel: G.R. - Pong

Komentar - Za oboževalce Udbomafije (Komunistični družbeni inženiring)!

2011-12-04T17:26:00.001+01:00

Marx-ovo načelo družbenega inženiringa, postavil ga je okrog leta 1848, so začeli izvajajti komunisiti v SZ. Tito in njegovi komunisti so ga po koncu 2. svetovne vojne intenzivno uporabljali tudi na ozemlju današnje Slovenije.
»Ko komunisti pridejo na oblast, in to kjerkoli, v Rusiji, na Poljskem, Kubi, v Nikaragvi, na Kitajskem, pobijejo 10% prebivalstva. To je zelo značilno. Ne ubijajo sovražnikov, ubijajo zato, da spremenijo družbeno tkivo. To je družbeni inženiring. Glavne intelektualce, najboljše delavce, najboljše inženirje, vse pobijejo. Potem pa poskušajo prestrukturirati družbo.« (Vladimir Bukowski, nekdanj ruski disident)
Ukaz Lenina! Obesite vsaj sto kulakov. Usmrtite talce. To naredite tako, da bodo ljudje sto kilometrov naokoli videli in se tresli!
»Leta 1917 so komunisti prevzeli oblast. Lenin je imel zdaj priložnost, da prenese marksizem v resnično življenje. Vse, ki so se upirali, so postrelili. Potekali so strahoviti pokoli upornih kmetov. Nihče ne ve natanko, koliko ljudi je umrlo, vendar govorimo o desetih milijonih ali več.« (prof.Norman Davies, zgodovinar Uiverza Canbridge)
Vir: YouTube
"V totalitarizmu je zgodovina podrejena prihodnosti"
"Pravno žrtev ni mogoče ločiti glede na to, na kateri strani so se borile"
Slovenija se v nasprotju z drugimi evropskimi državami ni sposobna spoprijeti z lastno in tudi svetovno zgodovino, vendar se Evropa na to ne odziva, saj naj Slovenija v mednarodnem merilu ne bi bila dovolj pomembna. Prepričan je, da sta tudi Hrvaška in Srbija v obsodbi totalitarne preteklosti pred Slovenijo.
Ob tem je poudaril, da zagovorniki komunizma trdijo, da tega ni mogoče enačiti z nacizmom in fašizmom, ker je sodeloval pri zlomu nacifašizma, kar naj bi zmanjšalo težo njegovih zločinov. Kot pravi, so bili zločini v nacizmu in v fašizmu "odkriti", v komunizmu pa se je po njegovem iz uboja naredilo krepost, ki služi dobremu.
Granda je še dejal, da je nekdanja komunistična oblast pobila del prebivalstva, ker se je bala, da bi postali nasprotniki komunizma. "Perspektiva, kaj bi lahko iz njih nastalo, je bila razlog za poboje, ne pa kolaboracija," je dodal.
(Stane Granda)

P.S.: Komentirajte pa sami o teh stvareh!

Komentar - Se je že začelo: Najprej homoseksualne poroke, sedaj nas čaka še legalizacija pedofilije!??

2011-12-04T17:21:00.001+01:00

Zagovorniki družine in življenja so se 17.8.2011 udeležili v javnosti zelo sporne znanstvene konference v Baltimoru, kjer so obravnavali pedofilijo kot normalno osebno okoliščino, ki jo mora država dekriminalizirati in legalizirati. Ob tem se ni mogoče izogniti podobnosti s pristopi za legalizacijo homoseksualnosti in posvojitev otrok v istospolne skupnosti …
Matt Barber, podpredsednik organizacije Liberty Counsel Action, je dejal: »Kot nekdanji policist sem obravnaval težke situacije, kot so samomori, umori in druge oblike težkega nasilja. Do danes pa še nisem začutil takšnega zatiranja in zla, kot sem ga čutil v tej konferenčni dvorani. Ti strokovnjaki za duševno zdravje in samooklicani pedofilski in homoseksualni aktivisti so, v skoraj zaničljivem stilu, razpravljali o dejanjih kot npr. posilstva otrok. Pri obravnavi najhujših oblik spolnih perverzij so uporabljali razne prispodobe ter t. i. znanstvene študije.«
Organizacija B4U-ACT je v sredo, 17.8., sponzorirala konferenco v ameriškem mestu Baltimor, ki so se je udeležili aktivisti za legalizacijo pedofilije in strokovnjaki za duševno zdravje. Udeleženci te kontraverzne konference so preučevali načine, kako bi lahko v raziskave Ameriškega psihološkega združenja (APA) uvrstili tudi pedofilijo in spolno privlačnost do otrok kot pozitivno osebno okoliščino.
Na konferenci so sodelovali strokovnjaki in simpatizerji kot npr. Fred Berlin iz Johns Hopkins University School of Medicine, Renee Sorentino iz Harvard Medical School, John Sadler iz University of Texas Southwestern Medical Center in John Breslow, ki poučuje na London School of Economics and Political Science.
Okoli 50 udeležencev je poudarjalo, da so pedofili v družbi "krivično stigmatizirani in demonizirani". Prav tako so kritizirali ideje, da "otroci sami po sebi ne morejo dati soglasja" za spolne odnose z odraslimi. Razpravljali so o argumentu, da je želja odrasle osebe, ki si želi spolnih odnosov z otroki, "normativna" in da "Diagnostični in statistični priročnik" Ameriške psihološke zveze o duševnih motnjah ne upošteva dejstva, da pedofili gojijo "čustva ljubezni in romantike za otroke" na enak način, kot jih imajo odrasli heteroseksualci in homoseksualci.
V intervjuju za spletno stran LifeSiteNews je udeleženka konference, Judith Reisman iz Liberty University, dejala naslednje: »V moji zadnji knjigi z naslovom "Spolna sabotaža" poudarjam, da t. i. "seksologi", po zgledu Alfreda Kinseya, začenjajo z obleganjem naših šol in univerz, kjer usposabljajo nove generacije t. i. strokovnjakov za promoviranje spolne anarhije.«
»Čeprav nas vsak dan preplavljajo nesmisli o neškodljivosti in sprejemljivosti nemoralne spolnosti, zagovorniki trdijo, da etika in vrednote nimajo mesta v našem spolnem življenju,« še poudarja Reismanova. »Tako kot je AIDS naravna posledica nemoralnega spolnega izobraževanja in medijev, podobno velja tudi za spolne zlorabe otrok. Sedaj vzgajamo nov človeški značaj, kjer zlorabe otrok postajajo del tega značaja.«
»Tega imam dovolj,« je za LifeSiteNews povedal Matt Barber. »Ti spolni anarhisti, ne glede na njihovo perverznost, morajo pustiti naše otroke pri miru in naj dopustijo, da otroci ostanejo otroci. Zagovorniki se dobro zavedajo, da če želijo posedovati prihodnost, morajo obvladovati misli naših otrok. Zato skupine, kot npr. B4U-ACT ter Gay, Lesbian and Straight Educational Network, zlorabljajo univerzitetne ustanove in raziskave z namenom, da perejo možgane in indoktrinirajo ljudi od vrtcev, osnovnih in srednjih šol pa vse do univerz.«
Organizator omenjene konference B4U-ACT klasificira pedofilijo kot preprosto drugo spolno usmerjenost in nasprotuje "stigmatizaciji", ki spremlja pedofilijo. Howard Kline, direktor B4U-ACT, je kritiziral definicijo pedofilije, kot jo pozna Ameriško psihološko združenje. Prav tako opisuje zdravljenje pedofilije kot "netočno" in "zavajajoče".
Podobno lobiranje kot v primeru dekiriminalizacije pedofilije se je začelo tudi leta 1973, ko je Ameriška psihološka zveza deklasificirala homoseksualnost kot duševno motnjo. Kot rezultat deklasifikacije je bila zaustavitev strokovnih in akademskih razprav o homoseksualnosti in številnih s tem povezanimi problemi.
Vir: Zavod KUL.si, Povzeto po: Lifesitenews.com

Komentar - Rusija: Končalo se je romanje Svetega Pasu Matere Božje

2011-12-03T17:38:00.001+01:00

Sveti Pas Matere Božje, se je vrnil v samostan Vatopedi na grški gori Atos. Romanje po Rusiji, je trajalo več kot mesec dni. Zaradi ogromne množice vernikov, ki so se želeli pokloniti relikviji Pasu,je bilo bivanje v Moskvi, podaljšano za en dan. Obisk te neprecenljive pravoslavne relikvije v Rusiji, je prav tako pokazal obraz tamkajšne verske skupnosti.
Po ocenah varuhov Svetega Pasu Matere Božje, je prišlo več kot 3 milijone Rusov. V sami Moskvi jih je bilo 800.000. Poslovilne slovesnosti relikvije Sv.Pasu, so bile na letališču pod vodstvom patriarha Kirila, ki je bil skupaj s predstavniki mesta in države. Vodja Ruske pravoslavne Cerkve, je navdušeno ocenil tako številni poklon Relikvije, v besedah: "Ko se pride na milijone ljudi poklonit Svetinji, da čakajo več ur v vrsti, mokri in premraženi, postane očitna moč Svete Rusije, ki jo mnogi štejejo za mrtvo". Patriarh je dodal, da se je Ruskemu narodu, ki je v veliki meri še vedno neverno, pojavila sila Božje Milosti.
Nedavne sociološke raziskave o odnosu Rusov, do morebitnega davka od Pravoslavnih, kažejo na njihov negativen odnos do te pobude, in v sozvočju z mnenjem patriarha Kirila za "velik del nevernih Rusov." 56% Rusov je iz različnih slojev za plačilo davka na Pravoslavno Cerkev. Med njimi so večinoma starejši, slabo situirani, Muskovčani, javni uslužbenci, vaščani, brezposelni, upokojenci. Le 28% jih izraža tako pripravljenost. Na primer; to so ljudje, ki redno pristopijo k svetemu obhajilu.
W. Raiter, Moskva
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Armenija, Erevan: Politiki ne morejo rešiti spora v Gorskem Karabahu (Azerbejdžan)

2011-12-03T17:37:00.001+01:00

Deklaracijo o mirnem reševanju konflikta v Gorskem Karabahu, so podpisali v Erevanu, trije glavni verski voditelji v tej Kavkaški regiji. Ti so pozvali Armensko in Azerbejdžansko stran, za takojšnji umik ostrostrelcev od sprednjih linij, in končanju prelivanja krvi.
Deklaracijo so podpisali: patriarh Kiril iz Moskovske pravoslavne Cerkve, katolikos vseh Armencev Karekin II, in kavkaški muslimanski voditelj Allahshukur Pashazade. Duhovniki so izrazili podporo prizadevanjem skupine OVSE iz Minska, ki že več let delajo za mirni kompromis separatistične Armenske enklave v Azerbajdžanu. Ta konflikt je že stal življenja približno 30.000 ljudi. Prejšnji teden so Azerbajdžanski ostrostrelci ubili dva vojaka iz Gorskega Karabaha. To je bilo maščevanje za nedavno snemanje sedmih vojakov Azerbajdžana.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Burundi: Ubita je bila hrvaška misijonarka

2011-12-03T17:35:00.001+01:00

V Burundiju, v eni od najrevnejših držav, je bila ubita hrvaška redovnica s.Lukrecija Mamić. V nedeljo 27.novembra, zvečer ob 19.30h, je namreč v hišo sester skupnosti Dekle ljubezni v burundskem kraju Kiremba vdrla skupina oboroženih moških, ubila s.Lukrecijo in vzela za talca s.Carlo Brianzo iz Brescie, in prostovoljca iz Verone, Francesca Bazzanija, oba Italijana. Po takojšnjem posredovanju policije je prišlo do streljanja, v katerem je življenje izgubil Italijan Bazzani, s.Brianza pa je ostala težko ranjena. Za njeno življenje se še borijo zdravniki prav v bolnišnici Kiremba, kjer je tudi bila odgovorna za delo medicinskega osebja.
Sestra Lukrecija je bila rojena leta 1948,v vasi Zidine pri Tomislavgrada v BiH. V samostan je vstopila 15.januarja 1962, v Dubrovniku. Prve zaobljube je položila 30.avgusta 1969, in večne 29.avgusta 1976, v Splitu.
Vikarka skupnosti, kateri je pripadala s.Lukrecija Mamič, je o tej povedala, da je hrvaška redovnica šla v misijon v Ekvador, v misijon Latacunga, leta 1983, kjer je delovala vse do leta 2001. Nato je bila poslana v misijon v kraj Kiremba v Burundiju, kjer so sestre pomagale v tamkajšnji bolnišnici.
Zmeraj je izkazovala vedrino duha, v predanosti Božje volje, in z veliko ljubeznijo za najbolj potrebne. V bolnišnici je delala z podhranjenimi otroki in materami, ki so oboleli za AIDS-om, in posebno skrb in ljubezen je izkazovala do najrevnejšega plemena Batua, ki je tudi najbolj zapostavljen del prebivalstva v Burundiju.
Ob tem tragičnem dogodku je papež Benedikt XVI. poslal posebno sporočilo po državnem tajniku Tarcisiju Bertoneju, ter izrazil svojo žalost in zagotovil molitev za ubito sestro in prostovoljca. Papež je zapisal, da prosi Boga, Očeta usmiljenja, naj sprejme v svoje kraljestvo oba pokojna, ki sta svoje življenje posvetila služenju bolnim in revnim, preživeli in težko ranjeni sestri pa naj pokloni pogum in upanje v tej preizkušnji.
Vir: Radio Vatikan, Slovenski in Hrvaški program

Komentar - Sirija: izgon italijanskega misijonarja

2011-12-03T17:33:00.001+01:00

Italijanski jezuit p.Paolo Dall'Oglio, je prejel od Sirske vlade ukaz, da nemudoma zapusti državo. Znan po svojem angažiranju, za krščansko-muslimanski dialog, je bil menih obtožen s strani režimske oblasti, za podporo revoluciji. Pater Dall'Oglio je že 30 let delal v Siriji, in njegova prizadevanja za dialog, so bila v veliki meri spoštovana. Še posebej je bil cenjen, zaradi prizadevanja pred uničenjem samostana Mar Moussa, in njegov svetovni center molitve in dialoga. Pravi.
"Središče v puščavi, to je zasluga p.Paola. Še pred posvetitvijo v duhovnika, je iskal kraj v Siriji, kjer bi mogel v samoti meditirati - to spominja na delo v Siriji, p.Zygmunta Kwiatkowski SJ. - Nekdo mu je povedal o pozabljenih ruševinah samostana v puščavi. Ideja je klicala njega. Vzel je lonec z vodo, kruh in dejal vodnikom, ki so ga peljali na ta kraj, ki ga nihče ne moti, za osem dni." Poljski Jezuit dodaja, da je ravno v teh meditacijah, se je p.Paolo odločil za obnovo uničenega samostana, in ustvari v njem samostansko skupnost. Danes je najbolj znan v svetovnem turizmu, in samostan je znan po romarskem turizmu v Siriji. V priznanje za opravljeno delo tam, je predsednik Sirije odredil gradnjo avtoceste, ki vodi do vznožja hriba, na katerem se nahaja samostan iz 9-10.stoletja. "Tam je vse, kjer lahko ostaneš za nekaj dni. Tu je priložnost, da sodeluješ v najstarejši krščanski liturgiji, Sirski liturgiji. To je izredno bogata skupnost, kateri je glavni cilj svojega obstoja, dialog z islamom, in zato je samostan, kateri široko odpira srce za muslimane, ki prihajajo tja," je dejal pater Kwiatkowski.
Po mnenju opazovalcev, Sirsko politično sceno odreja vlada, da naj zapusti državo p.Dall'Oglio, kar pomeni, da ne ščitijo tiste manjšine, in da so pripravljeni sprejeti prisotnost samo tistih kristjanov, ki podpirajo dejanja režima, in so pripravljeni za delo z njimi. Kar za usodo manjšin, ne obljublja za prihodnost nič dobrega. Oblastem še posebej ni všeč zahteva do strpnosti in odpuščanje, komentarje je menih objavljal v evropskih časopisih. V dnevniku "La Croix", je izrazil nedavno upanje, da "je nacionalna sprava v Siriji, še vedno mogoča," in pozval sprte strani, naj ustavijo nasilje.
Vendar se zdi, da so se za izgon Jezuita odločili po njegovem Božičnem pozivu (pojavil se je, ko je sporočil, da mora zapustiti Sirijo). Misijonar črpa svojo silhueto, kot Sirski učenec Kristusa. Poziva k solidarnosti z vsemi, ne glede na versko, politično, plemensko ali jezikovno pripadnost. Prav tako poziva k dialogu, posredovanju in spravi. Prav tako je jasno vprašanje o tem, za kaj se dejansko bori Sirija: "Ali so naši ljudje za ponovno vzpostavitev demokracije, ki je sposobna urejati preko delitve, ali pa se vrne zatiralski režim, v kateri državljani trpijo krivico?".
Menih je prav tako obsodil pozive k ekstremizmu in poglabljanju delitve, medtem ko pokaže, da je mogoče mirno sobivanje z islamom in krščanstvom. Svojo Božično pritožbo razmišlja z besedami: "Ni pravičnosti in enakosti brez strpnosti in odpuščanja." Zdi se, da se je za te besede odločil, ker mora takoj zapustiti Sirijo.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Nov Rimski Misal v Angleškem jeziku

2011-12-03T12:57:00.001+01:00

S 1.Adventno nedeljo, je prišel v vsakdanjo rabo, nov prevod Rimskega Misala v Angleškem jeziku. Priprava te temeljne liturgične knjige Cerkve, je trajala osem let. Pri prevajanju, ki so se ga udeležili strokovnjaki in predstavniki Angleško-govorečih škofov iz petih celin, in osebje Kongregacije za Bogoslužje in Disciplino zakramentov. Že zaradi dejstva, da se novi prevodi mnogih lekcij nanašajo v tem primeru, npr. besede posvetitve evharistije, je bilo končno potrebno nekaj mesecev kateheze vernikov, da bi prilagodili nova besedila. Spremembe v liturgičnih besedilih, zato lažje podoživite v skrivnosti Evharistije.
Nov prevod Rimskega Misala, temelji na objavi izdaje od bl.Janeza Pavla II, iz leta 2000. Naloga urednikov, je bil bolj natančen prevod besedila v Angleščini, ker so prejšnje različice kritizirali, da so preveč odstopale od Latinske izdaje. V novi izdaji so tudi poskrbeli za lepoto in bogastvo izražanja, ki je omogočilo tudi boljšo izkušnjo vere. Že zaradi jezikovnih navad, in uvedbe novega prevoda, so se srečali z polemikami v nekaterih krogih.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Študij - Grkokatoliki na Hrvaškem (XVII.del)

2011-12-03T12:49:00.003+01:00

Začela se je proslava ob 400-obletnici obnove cerkvene edinosti z Rimom, v Zagrebu
Zvonovi iz grkokatoliške katedrale Sv.Trojice v Križevcih, konkatedrale Sv.Cirila in Metoda na zagrebškem Gornjem gradu, ter v številnih grkokatoliških župnijskih cerkvah in kapelah, širom Hrvaške, kot tudi v BiH, ter v Sloveniji, so najavili na sobotni večer 19.novembra, začetek Jubilejnega leta Križevške eparhije - proslavo 400 obletnice obnove cerkvene edinosti na Hrvaškem. Liturgično slavje se je začelo z veliko večerno liturgijo v grkokatoliški zagrebški konkatedrali, katero je vodil dr.Zvonimir Kurečić, arhimandrit Križevačke škofije, ob sodelovanju križevškega škofa Nikole Nine Kekića, in s približno desetimi duhovniki. Škof Kekić se je na začetku obrnil na vernike, kateri so napolnili čudovito gornjogradsko cerkev, s kratkim spominom na zgodovinske razloge in cilje velikega slavja Katoliške Cerkve bizantinskega obreda, in vzhodnega cerkvenega izročila na Hrvaškem. V molitvi »Usrdne ektenije«, je bilo duhovno združeno vseh 20.000 grkokatoliških vernikov Križevške eparhije, od katerih jih je 15.000 na Hrvaškem, 4000 v BiH, ter nekaj čez 1000 v Sloveniji.
Vir: Glas koncila, Zagreb (Hrv)
"Od vseh nas pripadnikov Križevške eparhije, se pričakuje, da bomo hrabri sledilci Boga, in tudi edinosti Cerkve v različnosti," je poudaril križevški škof Nikola Kekić, v svoji poslanici, ob začetku velikega jubileja Križevške eparhije, oziroma ob proslavljanju 400-obletnice obnove cerkvene edinosti na Hrvaškem, in ustanovitve grkokatoliške eparhije v Marči, katera se je začela 19.novembra letos, in se bo končala 21.novembra 2012. Takoj na začetku jubilejnega leta, so verniki Križevške eparhije, skupaj s svojim škofom, priromali v Rim, kjer so bili navzoči na splošni avdienci s Svetim Očetom, ki jih je tedaj še posebno pozdravil.
PREVOD
Vir: Glas Koncila, RV - Hrvaški program

Pismo križevškega vladike Nikole Kekića, ob velikem jubileju Križevške eparhije
Jubilejno leto Križevške eparhije
Križevški škof mons.Nikola Kekić, je na praznik svetega škofa Jozafata, mučenca za edinost kristjanov, je 12.novembra 2011, v Zagrebu objavil Pismo, ob velikem jubileju Križevačke škofije - 400 obletnice obnove cerkvene edinosti na Hrvaškem, in ustanovitve grkokatoliške škofije v Marči. V soboto 19. novembra, se je začelo Jubilejno Leto, z veliko večerno liturgijo v konkatedralni cerkvi sv.Cirila in Metoda v Zagrebu, z začetkom ob 18 uri, in v nedeljo, ko je bila svečana Arhierejska liturgija, katero je vodil križevški škof, skupaj s kardinalom Josipom Bozanićem in apostolskim nuncijem v RH mons. Mariom Robertom Cassarijem, ter z vsemi škofi Zagrebške cerkvene pokrajine.
Pismo je napisano v celoti:
Sveto pismo, Knjiga življenja, nas uči, da je Bog, čigar ime je Sveta Trojica: Oče in Sin in Sveti Duh, v svojem bistvu LJUBEZEN (Jn 4, 8). To ljubezen je pokazal za na zunaj ustvarjen, neviden in viden svet, in vrhunec njegovega stvariteljskega dela je človek, mož in žena, bitje ki je najbolj podobno troedinemu Bogu (op. Post 1, 26, 27). Bila je to prva človeška družina na zemlji, ki je srečno in zadovoljno živela v svobodi in slavi Božjih otrok (Rim 8, 21), ki se družijo z Bogom, kot s svojim Prijateljem. Njihova naloga je bila, hvaliti in slaviti Gospoda, rojevati otroke, in tako napolniti zemljo, in jo sebi podrediti (Post 1, 28). Medtem, ko so pri prvi izkušnji, navedene lažne obljube Satana, sovražnika človeka, pade v greh, in tako izgubi Božje prijateljstvo. Ampak Bog je bil zmeraj, zares tudi zmeraj bo Ljubezen. Zato je skoval nov načrt za padlo človeštvo. Odločil je, ko za to po Božjem premisleku pride čas, bo poslal svojega edinorojenega Sina na zemljo, da bi se tako spet približal človeku, katerega neizmerno ljubi, da ga reši in zopet vzdigne na raven Božjega otroka.
Mi grešniki, smo sprejeili to Božjo ponudbo preko presvete Bogorodice, Device Marije iz Nazareta. Ko je Marija odgovorila Božjemu glasniku Gabrielu: "Glej Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!" (Lk 1, 38), se je svet odahnil. Sin Božji se je utelesil, in je postal človek Jezus. Okoli sebe je zbral dvanajst apostolov, ki bodo začetek novih plemen in naroda, začetek novega časa. Simonu, katerega je poklical Peter - Skala, je zaupal, da vodi skrb okoli njihove edinosti. Na njemu, in na ostalih apostolih bo zgradil svojo Cerkev. Pred svojim trpljenjem in križanjem, je z njimi slavil Pasho, in na tej večerji, je ustanovil Evharistijo, tako bi nas na skrivnosten način hranil s svojim Telesom in Krvjo. V čudovitih besedah oproščanja od svojih učencev, je prosil nebeškega Očeta: Ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal: da bodo eno kakor midva (Jn 17, 11). To svojo pršnjo je razširil tudi na vse prihodnje generacije kristjanov: Toda ne prosim samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno (Jn 17, 20-21). Jezus je vedel, da se bodo v njegovi Cerkvi, skozi celo zgodovino, do konca sveta, pojavljali lažni preroki in grabežljivi volkovi (Mt 7, 15), ki bodo načrtovali Cerkev razediniti in uničiti. In potem je šel skozi svoje trpljenje, da zadovolji Bogu Očetu, da vse nas grešnike odkupi. Vstal je, in s tem utrjeval pot proti nebesom, vsakemu od nas. Pred svojim odhodom v nebesa, apostolom reče: Pojdite po vsem svetu, in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!(Mk 16, 15). Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence; krsčujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! (Mt 28, 19-20). Poslal jim je Svetega Duha, ki jih bo naprej vodil v širjenju Božjega Kraljevstva.
Zgodovinski tek in razvoj Cerkve je potrdil Jezusove besede, kako bo zaradi greha, krivih naukov, političnega vplivanja v Cerkev, in pogosto iz čisto zemeljskih interesov posameznih pastirjev v Cerkvi, bodo nastajali razdori in razdelitve. Zaradi tega so škofje na prvem in drugem skupnem Koncilu v 4. stoletju, ponovili: samo ena je, sveta, katoliška in apostolska Cerkev (Nicejsko-carigrajska veroizpoved), ki pa je v svojih obredih različna. Znak skupnosti in edinosti vseh lokalnih Cerkva je Rimski škof, kot naslednik svetega apostola Petra. Največji prelom znotraj Cerkve, se je dogodil v 11. stoletju, ko sta Carigrajska in Rimska Cerkev prekinili to edinost, in vsaka je naprej krenila po svoji poti vse do danes. Medtem, so bili zmeraj, v eni in drugi Cerkvi, ljudje vodeni s Svetim Duhom, ki se nis merili z grehi svojih prednikov, da iščejo načine ponovne vzpostave edinosti.
Mi pripadniki današnje Križevške eparhije, se spominjamo veliko ljudi, ki so pred polnih 400-leti na teh naših prostorih, uspeli v težkih časih naše družbe, ustvariti Jezusovo željo, Da bodo eno (Jn 17, 11). Nato je leta 1611, človek velike vere in predanosti v Božjo Previdnost, škof Simeon Vratanja, v popolnosti predan tem Jezusovim besedam, ko je dobil v samostanu Marči privolitev svojega klera in narodnih starešin, je šel v Rim s tedanjim rimskim škofom papežem Pavlom V. obnoviti cerkveno edinost. Medtem, ko so se kasneje našli ljudje, ki so vodeni bolj od raznih zemeljskih in političnih interesov, kot od cerkvenih, delali so na rušenju vzpostavljene cerkvene edinosti. Temu rušilnemu delovanju so se uprli žumberački Uskoki, na čelu s svojimi pogumnimi in neukrotljivimi marčanskimi škofi.
Danes po polnih 400 letih, lahko rečemo z veliko zahvalnostjo, kako je bilo to Bogu milo delo, blagoslovljeno za celo Kristusovo Cerkev na Hrvaškem, za njen narod in državo. Mi, njihovi nasledniki in budni čuvarji katoliške edinosti, danes Bogu povzdigujemo svoje zahvalne molitve za marčanske in križevške škofe - ter naše pogumne pastirje, za stotine duhovnikov, ki so ljubili Kristusovo Cerkev, nekateri vse do mučeništva, za redovnike moške in ženske, ter za mnoge trdne vernike. Brez resnične in globoke vere v živega Boga, in zaupanja v pastirje naše Grkokatoliške Cerkve, pod vodstvom rimskih škofov, Cerkev na teh naših prostorih, danes ne bi dihala na obe pljuči (bl. papež Janez Pavel II.). Odločujočo vlogo v stabilnosti cerkvene edinosti, je odigralo tudi Grkokatoliško semenišče, kot duhovno-vzgojna ustanova Marčanske, in kasneje Križevške eparhije. Številne cerkve in kapele v naši Eparhiji, so bile na veke, so bile in, če Bog dopusti v prihodnosti, bodo to mesta prinašanj molitev Troedinemu Bogu naših vernikov, ki so skozi toliko stoletij živeli, in bili zvesti svoji verski, cerkveni in škofovi pripadnosti.
Ko slavimo prvih 400 let naše Grkokatoliške Cerkve, lahko upamo in verujemo, da bo nadaljna pot naše cerkvene skupnosti, čeprav je težka in mukotrpna, naj bo blagoslovljena. In to bo verjetno, če bomo imeli resnično vero, upanje ki se ne sramuje in čiste ljubezni za Boga in za vsakega človeka. Od vseh nas pripadnikov Križevške eparhije, se pričakuje, da bomo pogumni sledilci Boga, in tudi v edinosti Cerkve v različnosti. Moramo se zavedati, da bomo trdno prepričani, da je naša skupnost, čeprav je številčno majhna, velikega pomena za celo Cerkev: Cerkev je bila zbrana v skupnosti z Rimskim škofom, bila je v resničnem iskanju poti do polne edinosti in vseh ostalih kristjanov. Ta velika naloga, ki nam jo je zaupal Gospod obvezuje ta naraščaj, in tudi za prihodnje naraščaje, in da mi grkokatoliki svojo cerkveno pripadnost pokažemo ponosno in častno.
V teh mesecih slavja uprimo svoj pogled proti Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, po priprošnji naše Marčanske in Žumberačke Bogorodice, nebeškega zaščitnika Marčanske eparhije sv.Mihaela Nadangela in nebeških zaščitnikov Križevške eparhije: Bazilija Velikega, Gregorja Teologa in Janeza Zlatoustega.
Naše geslo je bilo, je, in bo
Skupaj v Kristusu!

MOLITEV VERNIKOV KRIŽEVŠKE
EPARHIJE V JUBILEJNEM LETU
Gospode Bože naš, jedan u Svetoj Trojici,
mi baštinici grkokatoličke Marčanske biskupije,
u ovo sveto vrijeme proslave 400. obljetnice
obnovljenog crkvenog zajedništva u Hrvatskoj,
zahvaljujemo ti na svim primljenim
milostima i darovima.
Po zagovoru nebeskoga zaštitnika Marčanske
biskupije sv. Mihaela Arkanđela molimo te
da naše duhovne pastire, obitelji naše, očeve i majke,
djecu i mlade, stare i bolesne te sve tražitelje tvoje
ljubavi i istine utvrđuješ u pravoj vjeri, stamenoj
nadi i žarkoj ljubavi za Kraljevstvo nebesko.
Slava Ocu i Sinu i Svetomu Duhu:
i sada i vazda i u vijeke vjekova. Amin.
Molitvama presvete Bogorodice Marčanske,
Spase, spasi nas!

(Molitev sem pustilv originalu!)
PREVOD
Vir: Katolička agencija v BiH

Komentar - Pakistan: Krščanska manjšina

2011-11-26T11:01:00.001+01:00

Jezus Kristus - beseda, katera je v Pakistanu, ena izmed prekletimi
Pakistansko ministrstvo za telekomunikacije je izdalo predpise, po katerih morajo vsi ponudniki storitev mobilne telefonije čez nekaj dni, zagotovi blokado sporočil, ki vsebujejo vulgarne, obscesne, škodljivo vedenje in izražanje. Med tistimi 1600 besedami, sta tudi izraza, Jezus Kristus in Satan. Proti uredbam so odločno stale različne organizacije za človekove pravice, in krščanske cerkve v Pakistanu. Na obtožbe o kršitvah temeljnih človekovih pravic in zakona o svobodi govora in izražanja, so odgovorili s strani pristojnih Pakistanskih oblasti, da je svoboda Pakistancev "predmet take omejitve, kot je določena z zakonom v interesu slave Islama."
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 22. novembra, Poljski program

"Jezus Kristus" v SMS, je zdaj omogočen
Ime "Jezus Kristus" v Pakistanu je bil odstranjen s seznama prepovedanih besed v kratkih sporočilih. Agencija News Fides je to poročala v sredo. Pakistansko ministrstvo za telekomunikacije je prevzelo vztrajanje Ministra za medversko harmonijo Akram Gill, in tako so ime "Jezus Kristus" črtali s seznama neželenih besed. V osebnem pogovoru s predsednikom oblasti, je katoliški minister poudaril, da "takšen ukrep ne prispeva k nerazložljivemu pojavu harmonije klime, med verami v Pakistanu." Prejšnji teden je oblast sprejela zakon, ki zahteva nekatere pogoje od telekomunikacijskih podjetij - vključno s cenzuro "Jezus Kristus". Cerkev v Pakistanu, in različne krščanske organizacije so protestirale proti tej odločitvi.
Vir: Radio Vatikan, 23.november, Nemški program

Umorili so Katoliškega aktivista
Katoliški aktivist v Pakistanu, je bil umorjen s strani mafije, za podporo velikim lastnikom zemljišč. Akram Masih je bil poročen, in imel štiri otroke. Dolga leta je branil uboge krščanske kmete od prevzema njihove zemlje, pred bogatimi latifundisti. V zadnjem času, mu je uspelo ohraniti dve krščanski šoli pred mafijo, kateri so v sodelovanju z lokalnimi uradniki želeli odvzeti zemljo njim.
Dejavnosti katoliškega aktivista, je bila že dolga leta, trn v očesu za muslimane. Z vsemi mogočimi načini so ga je skušal ustrahovati. Ker to ni zaleglo, so se zatekli do umora. Eden od duhovnikov, ki dela v okrožju Okara, v provinci Pendžab, je pokazal, da je bil Akram Masih, pred smrtjo mučen. Na istem območju v Pakistanu je bil ubit že p.George Abraham, ki je bil prav tako močno vpleten v obrambi krščanskih kmetov, pred razlastitvijo od njihovih latifundistov.
Ta situacija nemuslimanskih manjšin v Pakistanu, je slaba, kot kdaj koli prej, nas opozarja škof Joseph Coutts. Predsednik škofov te države ugotavlja, da v zadnjem času, prišlo do povečanja ekstremizma in nestrpnosti do kristjanov.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Katoliška Cerkev v Turčiji je še naprej brez posebnih pravic

2011-11-26T10:59:00.001+01:00

Kljub znakom odprtosti sedanje Turške vlade do verskih manjšin, Katoliška Cerkev ne more iz tega v celoti izkoristiti tega, ker niso pravne osebe. To je poudaril 21.novembra, lokalni predstavnik tamkajšnjemu škofu Rinaldo Marmara, kateri je to predstavil v Rimu, v svoji knjigi "Istanbul-Srečanje dveh svetov". To je bil izdano v zvezi s preteklostjo, v preteklem letu 50-obletnice polnih diplomatskih odnosov med Svetim Sedežem in Turčijo.
Predstavnik Turške škofovske konference je dejal, da položaj verskih manjšin tam ni enostaven. Kot zaskrbljujoče dejstvo, je navedel nedavno restavriranje Islamskega čaščenja v stari cerkvi Božje Modrosti v Izniku, v starodavni Niceji v Mali Aziji. Zgradili so jo Bizantinci v 6.stoletju, v 14.stoletju so jo Turki preuredili v mošejo. V tej cerkvi je potekal leta 787, II.Ekumenski Koncil v Niceji. Od leta 1920, je bila mošeja delno uničena, in jo ne uporabljajo več muslimani. Pred kratkim so jo obnovili, ohranja krščanske slike Marije in apostolov, in kljub zahtevam za preureditev v muzej, so jo 2.novembra spet začeli uporabljati kot mošejo. Po mnenju Rinaldo Marmary, zaradi pomanjkanja pravne osebe, tvori skupnost verske probleme, ki jih je mogoče rešiti le z velikimi finančnimi sredstvi in dobrimi odvetniki. Medtem ko so tamkajšnji Turški katoličani ubogi. Tiskovni predstavnik škofije je prepričan, da če bi bila Turčija sprejeta v Evropsko Unijo, naj se Katoliški Cerkvi, olajša pridobitev pravne osebe.
Turške oblasti so odločile, da se dodeli status pravne osebe, ki spadajo v nemuslimanske temeljne verske manjšine - ampak samo tiste iz leta 1923,ki so podpisale pogodbo v mestu Lausanne. In tako so to Grkopravoslavni in Armenski kristjani in Judje, medtem ko v tem primeru ne gre za Katoličane, ki jih ta dokument ne vsebuje. Prvi korak pri izvajanju te odločitve je bilo, priznanje pravnih temeljev Grški Gimnaziji Beyoglu, ki je ena od najstarejših v Turčiji. Glede na manjšinske skupnosti, je še en pozitiven signal po tem, ko je vlada Erdogana, v septembru napovedala vrnitev zaplenjenega premoženja verskim manjšinam. Temelji, ki jih mora vedno voditi Turški državljan, je edina pravna oblika, ki omogoča verskim skupnostim, za tamkajšnje opravljanje del, kulturnega ali družbenega. Vendar po mnenju predstavnikov Katoliške Cerkve, takšen status ni dovolj. Ali bi bilo treba zakonsko priznati Cerkve, samostane in druge institucije Cerkve.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Papež pozdravil delegacijo katoliških škofov in pravoslavnih metropolitov

2011-11-26T10:57:00.001+01:00

Papež Benedikt XVI. je 23.novembra, po splošni avdienci sprejel mešano delegacijo katoliških škofov in pravoslavnih metropolitov, ki so se prejšnji mesec udeležili drugega Evropskega katoliško-pravoslavnega foruma, na temo , ki je potekal na Rodosu, na temo "Odnosi med Cerkvijo in državo". Forum je potekal od 18.-22.oktobra 2010. Med udeleženci je bil tudi v delegaciji, metropolit Minsk-Mogilev Tadeusz Kondrusiewicz. Med srečanjem s Svetim Očetom, so škofje predstavili Papežu, v posebni izdaji "Materialni Forum". Srečanju s papežem se je pridružilo tudi vodstvo Sveta evropskih škofovskih konferenc, ki letos obhaja 40 let obstoja. Predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kardinal Peter Erdő, je zatrdil, da srečanje s svetim očetom potrjuje vzajemno spoštovanje ter pripravljenost rimskokatoliške Cerkve in pravoslavne cerkve v Evropi, da si še naprej prizadevata za skupno pričevanje o Kristusovem evangeliju in pospešujeta poznavanje in spoštovanje vrednot, ki jih je krščanstvo prineslo v Evropo, danes zaznamovano s sekularizacijo in iskanjem lastne identitete. Katoliško-pravoslavno delegacijo so sestavljali predstavniki ekumenskega patriarhata, moskovskega patriarhata in grške pravoslavne cerkve, katoliški škofje oziroma nadškofje pa so prišli iz beloruskega Minska, Aten, francoskega Dijona in iz Sarajeva.
Namen teh pogovorov ni v tem, da bi se razpravljalo o teoloških vprašanjih, ki se jih že obravnava na drugih dogodkih te vrste, je dejal metropolit Sassima iz Ekumenskega Patriarhata v Konstantinoplu. Udeleženci foruma se želijo osredotočiti na antropološka vprašanja, ki so ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva. Cilj foruma je pomagati opredeliti skupna stališča glede družbenih in moralnih vprašanj ter prispevati k zavedanju, da sta moralni in družbeni nauk katoliške in pravoslavne cerkve med seboj zelo podobna, je še dejal metropolit Sassima.
Avdience s papežem Benediktom XVI, se je udeležil tudi Valakalamski metropolit Hilarion, ki je Papežu predal pozdrave od Patriarha Moskve in vse Rusije, od Patriarha Kirila.
Prvi katoliško-pravoslavni forum je potekal leta 2008 v Trentu (Italija), in sicer na temo družina. Naslednjega, torej tretjega po vrsti pa pripravljajo v Lizboni na Portugalskem leta 2012, in sicer na povabilo lizbonskega patriarha kardinala Joseja da Cruza Policarpa.
Vir: Radio Vatikan, 24. november 2011, Slovenski in Beloruski program

Komentar - Božično drevo iz Ukrajine, je že na poti v Vatikan

2011-11-26T10:55:00.001+01:00

Božično drevo, ki bo krasilo Trg Svetega Petra v Vatikanu, je trenutno na poti iz Ukrajine v Rim. Na večer 23.novembra je z kamionom, na kateri bo potovala, seje premaknila na mejni prehod Ukrajinske-Madžarske meje. Po podatkih iz Urada Mukačevske Grkokatoliške eparhije, je po nekaj predlogih, padla končna odločitev na šestdesetletno jelko, ki je rasla na nadmorski višini 920 metrov, v bližini vasi Kosivjska Poljana (Косівська Поляна) v Zakarpatju. S pomočjo helikopterja, so tridesetmetrsko drevo lepo odrezali, in jo spravili z Džipom, iz gore do vasi Veliki Byčkiv (Великий Бичків).Tam je 21.novembra šla od doma na dolgo pot Božična jelka do Vatikana, ki jo je blagoslovil vladika (škof) Milan Šašik, Eparh v Mukačevu.
"Mi smo zelo veseli, da je bila jelka blagoslovljena na obletnico bl.Teodora Romža, za katerega praznujemo 100-letnico njegovega rojstva, 75 let duhovniškega posvečenja, in 10-obletnice razglasitve za blaženega, tako lahko podarimo Božično jelko na Trg Svetega Petra iz našega kraja, iz kraja njegovega rojstva, in to delamo skupaj z vsemi drugimi sodelavci, s člani Ukrajinskega Sveta Cerkve, je dejal vladika Milan. Prav tako smo veseli, da na 20-obletnico Neodvisnosti Ukrajine, smo lahko sposobni narediti, tako dobro ime za našo državo".
Duhovniki in verniki, molijo za srečno pot drevesa, in za vse, ki sodelujejo v tem zgodovinskem dogodku. Nad Karpati se sliši molitev za Svetega Očeta "Kje je Petrov sveti grob", ki je molitvica pri Zakarpatskih kolednikov.
(Za Radio Vatikan, Konstantin Čavaha)
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Rusija: Pravoslavne Cerkve upajo za Koncil

2011-11-26T10:54:00.001+01:00

Voditelji in Predstavniki sedmih Pravoslavnih Cerkva, upajo za zgodnji sklic Pan-pravoslavnega Koncila. Ob 65-obletnici Moskovskega Patriarha Kirila I, se bodo zbrali v nedeljo, pravoslavni predstavniki v novi rezidenci Patriarha v Kremlju. Z Koncilom so izrazili upanje, da "pristojni odgovorijo o Veri", ki bodo na voljo na sodobne izzive. Za odločitev, da se štejejo stališča vseh lokalnih Pravoslavnih Cerkva.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 24.november, Nemški program

Komentar - Sveta Liturgija v baziliki Sv.Petra v Vatikanu, ob prazniku Sv.Jozafata (po Julijanskem koledarju)

2011-11-26T10:53:00.001+01:00

V petek 25novembra 2011, so po starem koledarju praznovali praznik svetega mučenika Jozafata, v srcu katoliškega sveta, v baziliki svetega apostola Petra v Vatikanu, kjer počivajo mnoge relikvije svetnikov, vladika Irenej Bilyk, kanonik papeške bazilike Marije Snežne v Rimu ((Santa Maria Maggiore), je vodil slovesno Papeško Božansko Liturgijo, in podal vsebino pridige. Razen z njim, ko se spominjamo velikega apostola in mučenca za sveto vero ter edinosti s Cerkvijo, so mnogi Ukrajinski duhovniki in verniki, tako iz Rima, kot tudi iz Ukrajine.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Študij - Raziskovanje po dokumentih Vatikanskega arhiva, v zvezi z Veliko lakoto (Голодомор) leta 1932-1933, v Ukrajini

2011-11-26T10:51:00.003+01:00

Konec novembra, so v Ukrajini, in po svetu, različne pobude, v spomin na žrtve lakote. Akcija je že postala tradicionalna, v kateri se na zadnjo soboto v mesecu, od lanske jeseni, milijoni Ukrajincev prižgejo žalne sveče na svojih oknih.
Nadaljujejo se znanstvene raziskave, za to tragično obdobje v zgodovini Ukrajine. Tako je nedavno v Kanadi, v Angleškem jeziku, izšla knjiga "Sveti Prestol in Velika Lakota: Dokumenti iz tajnih arhivov Vatikana, o veliki lakoti med leti 1932-33, v Sovjetski Ukrajini", ki ga je napisal prof.Lubomir Luciuk in p.Atanazij McVeigh.
Konec oktobra, je s pomočjo Veleposlaništva Ukrajine pri Svetem Sedežu v Rimu, potekala predstavitev te knjige v Angleškem jeziku, kaj nam na podlagi arhivskih dokumentov imajo za povedati, če je Vatikan vedel o teh dogodkih, in o tem, kakšen je bil odziv Papeža, ko je poskušal urediti pomoč.
Po predstavitvi, je eden od avtorjev, kanadski duhovnik, p.Atanazij McVeigh, obiskal našo uredniško osebje na Radiu Vatikan. Znanstvenik je govoril o delu v arhivih Vatikana, o dokumentih, ki opisujejo, in se dotaknil vprašanja, zakaj so postali znani v svet šele zdaj.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

"Rad bi prižgal svečko v spomin na žrtve Lakote (Holodomor), ki bi plamenela v vsaki Ukrajinski družini", je rekel Blaženi Sviatoslav
"Rad bi naredil vseukrajinsko akcijo "Prižgi svečko", ki naj zajema vse Ukrajinske družine in domove, saj bi ta dan morali biti resnično združen. Iskra svečk spomina mora nas zdraviti v naših glavah, da bomo morda v prihodnosti, za preprečevanje takšnih težkih časov", je dejal patriarh Sviatoslav (Ševčuk) v intervjuju za radio "Vstajenje (Воскресіння)".
Patriarh UGKC meni, da je to spomin na tragično stran zgodovine, ki je bistvenega pomena za naše ljudi, ampak da je Lakota vzela ogromno število nedolžnih življenj, povzročila globoke rane, in to celo v družbeni zavesti Ukrajinskega naroda, tako da mnogi ljudje, se še danes bojijo govoriti o tem, tudi na politični ravni. Ob tem Patriarh UGKC, poziva Ukrajince, na Dan spomina, za žrtve Lakote, ki bo 26.novembra 2011, da se pridružijo vseukrajinski akciji "Prižgi svečko", da postavijo na polico oken svojih domov, prižgane sveče.
"Spomin na Lakoto, v letih 1932 -1933, je spomin, ki zdravi in omogoča, da se brez strahu paralizira strahove, ki so prevladovali v času Komunistične ideologije. Ozdravljenje spomina Ukrajinskega ljudstva, nam lahko prepreči, da bi nas v prihodnosti katera koli druga nora ideologija, lahko povzročila takšen šok," je dejal patriarh Sviatoslav (Ševčuk).
Urad za informacije UGKC
Opomba
Akcija "Prižgi svečko", je dan za žrtev Lakote, ki je naj nas spominja vsako leto, na četrto soboto v novembru. Tradicionalno ob 16h, zaradi spomina na žrtve genocida nad Ukrajinskim narodom, naj počastimo z minuto molka, in damo prižgano svečko na okensko polico. V velikih mestih Ukrajine na glavnih trgih, lahko vsakdo prižge svečo v spomin, za žrtve Velike Lakote.
PREVOD
Vir: (www.ugcc.org. ua.), uradna spletna stran Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve

"Lakota v Ukrajini - zgodovinski dogodek" - Blaženi Lubomyr (Husar)
Andrey Palčevskiy, in projekt "Globine vrtanja", za Dan spomina žrtev Lakote, 26.novembra 2011, je pripravil video, o pomembnih stališčih za Ukrajinsko tragedijo, v letih 1932-1933.
"Ena od najhujših tragedij 20.stoletja, nas vse sili k razmišljanju o tem, zakaj se morate zapomniti to tragedijo, z dostojanstvom in častjo do mrtvih, danes? Kaj naj storimo s sklepi?", ki so jih označili avtorji idej.
Med tistimi, ki so govorili v tem projektu, je Blaženi Lubomyr (Husar), arhepiskop-eremit UGKC. Ta video vam ponudimo za vašo pozornost:
Urad za informacije UGKC
PREVOD
Vir: (www.ugcc.org. ua.), uradna spletna stran Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve

Študij - Nekaj misli o angelih ...

2011-11-25T19:41:00.001+01:00

Na dan 21.novembra, Grkokatoliška in Pravoslavna Cerkev v Ukrajini, praznujeta v katedrali Nadangela Mihaela in vseh netelesnih sil.
Angeli ... Kako pogosto slišimo to besedo, jo izgovarjamo, vendar vedno ne razumemo, ali ne poskušamo razumeti, kaj govorimo. Večina se spomni na angela-varuha, ampak tako pogosto ga imenujejo preprosto ljudje, ki pomaga nekomu, ali skrbi za njegovo varnost. Vse angele kličemo po imenih, vedno ne razumemo, da je tisto le angel. In takih primerov je možno navesti veliko. V našem svetu, kjer prevladuje potrošništvo, lahko podobo angela izkoristimo v namene oglaševanja, na najneprevidljivejših krajih in kontekstih, ko vidimo to celo v odkritem bogokletju ...
Kdo so v resnici angeli, in kakšna je njihova naloga? Kakšno vlogo imajo v zgodovini odrešenja? Katekizem Katoliške Cerkve pravi, da so angeli - duhovna, nevidna, netelesna in nesmrtna bitja, obdarjena z razumom in voljo. Oni se neprestano spogledujejo z Božjim obličjem, Njegovo hvalo, služijo Njemu, in so njegovi poslanci, ki sodelujejo za zveličanje vseh ljudi. Sveti Bazilij veliki je učil, da ima vsak vernik pravico, da ima poleg sebe angela, kot zaščitnika in pastirja, ki ga vodi v življenju. In ne gre le za zaščito pred fizičnimi nesrečami. Angeli pomagajo ljudem na poti predanosti, varujejo pred grehom, pomagajo premagovati skušnjave.
Cerkev je združena z angeli, ko se priklanjajo Bogu, in so nekateri angeli celo počaščeni, v določenih praznikih. Eden od takih praznikov je danes katedrala Nadangela Mihaela in vseh netelesnih sil. Bizantinska Cerkev prav tako tudi ločeno praznuje Nadangela Gabriela. Njegov liturgični zapis pade dan po tem, ko je praznik Marijinega Oznanjenja. Angelom je v Bizantinski Liurgiji, dodeljen vsak ponedeljek. Latinska Cerkev se praznika Nadangelov Mihaela, Gabriela in Rafaela, spominja na 29.september, in 2.oktobra ločeno še angele-varuhe.
Sodobni človek, ne da bi pozabil na pravo vlogo in namen angelov. To, kar vidimo naokoli, lahko postavimo pod vprašaj svojo priložnost, da nas ščitijo od motečih vplivov in nevarnosti sodobnega življenja. Da verjamemo v pravo pomoč angela varuha, je potrebna prava vera, da je svet, in vse v njem, ki je napolnjen z živo navzočnostjo Boga, ki ga Bog pozna, vsakega po imenu. To je pred kratkim tudi opozoril papež Benedikt XVI. V času molitve, je rekel "Angel Gospodov" na nedeljo 2.oktobra 2011, ko je dejal: "Dragi prijatelji, Gospod je vedno tesno in uspešno prisoten v človeški zgodovini, in nas spremlja skozi posebne prisotnosti Njegovih angelov, (...) varuhi Boga, ki skrbijo za vsakega človeka. Od začetka rojstva, do ure smrti, človeško življenje je ognjeno z njihovo večno zaščito."
Praznovanje v katedrali Nadangela Mihaela in vseh netelesnih sil, želimo vsem vam, dragi verniki, še posebej tistim, ki nosijo "angelska imena," predvsem - Mihaelom in Mihaelam, da bi lahko delali skozi vse življenje z močnim namestnikom, ki vsakemu od nas pošilja Usmiljeni Oče, po svoji moči posamezniku, če je v fizični in duhovni nevarnosti, in če je primeren čas, da se z njimi pred Bogom, pridružimo v nebeški zahvali.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Spominska maša ob 80. obletnici smrti goriškega nadškofa dr. Frančiška Borgija Sedeja

2011-11-25T19:39:00.001+01:00

Na Sveti Gori bo v soboto, 26.novembra 2011, ob 16h, maša ob 80.obletnici smrti goriškega nadškofa dr.Frančiška Borgija Sedeja (1854–1931), ki jo bo daroval koprski škof msgr.Metod Pirih, somaševal pa bo tudi goriški nadškof metropolit msgr.Dino De Antoni. Poklicali smo p.Zdravkota Jakopa OFM, ki je za Radio Vatikan predstavil vsega spomina vrednega nadškofa, dr. Frančiška Borgija Sedeja.
Predstavitev nadškofa dr.Frančiška Borgija Sedeja
Nadškof metropolit dr.Frančišek Borgija Sedej velja za škofa pričevalca in je bil zadnji goriški nadškof slovenskega rodu. Rodil se je 10.oktobra 1854 v Cerknem. Maturiral je na frančiškanski gimnaziji, v duhovnika je bil posvečen leta 1877. Na Dunaju je doktoriral leta 1884. Biblične vede je najprej predaval v Gorici, kasneje pa tudi na Dunaju. V škofa je bil posvečen 25. marca 1906 v Gorici. Med prvo svetovno vojno se je s semeniščem umaknil v stiški samostan (27.julija 1915). Ko se je leta 1918 vrnil v Gorico, se je posvetil obnovi škofije v materialnem in duhovnem smislu; v tistem času je bilo na ozemlju škofije porušenih tudi mnogo cerkva. Želel je biti dober škof za tamkaj živeče Slovence, Italijane in Furlane. Fašisti so si z vso močjo prizadevali, da bi ga odstranili. Ko je leta 1923 ustanovil goriško Mohorjevo družbo, mu te odločitve niso šteli v dobro. Ko duhovniki v šolah niso več smeli poučevati verouka v slovenskem jeziku, so omenjeno dejavnost nadaljevali v bogoslužnih prostorih oz. cerkvah. Fašistično nasilje se je stopnjevalo. Nadškof Sedej je iz Rima dobil namig, naj odstopi. Z mesta goriškega nadškofa metropolita je odstopil 23. oktobra 1931, 1. novembra istega leta pa se je poslovil od nadškofije. Že 5.novembra je zbolel in 28.novembra istega leta strt od vsega hudega tudi umrl. Pokopan je v baziliki na Sveti Gori, za katero si je zelo prizadeval, da so jo ponovno zgradili. Njene posvetitve ni dočakal. Za Slovence na Goriškem je letih različnih preizkušenj predstavljal trdno versko, moralno in narodnostno oporo.
Vir: Radio Vatikan, SVETA GORA, 23.november 2011, Slovenski program

Komentar - Z 27.novembrom bo v Rusiji, v uporabi nov prevod Rimskega Misala

2011-11-25T19:36:00.001+01:00

Izdan bo tretji tipični uradni prevod Rimskega Misala v Ruski jezik, ki je glavna liturgična knjiga katoličanov, Latinskega obreda, in je bila predstavljena prejšnji teden v Moskvi. To je sporočila Informacijska služba nadškofije Matere Božje. Predstavitev je vodil p.Nikolay Dubinin, direktor frančiškanske Založbe, ki je nadzirala prevod Misala, in sestra Valentina Novakovskaya, voditeljica glasbenega dela Konference katoliških škofov Rusije.
V bistvu je to prva celotna izdaja Rimskega Misala v Ruščini, saj vse prejšnje lahko imenujemo za vzorčne. Pater Nikolay je dejal, da je Misal v nacionalnem jeziku, znak in instrument enotnosti Cerkve.
Priprava Ruske izdaje se je začela že leta 1996, vendar pa začetki prevajanja gredo v konec 70-ih let prejšnjega stoletja, ko so objavili nekaj besedil, vendar se je v 80-ih letih nadaljevalo delo na prevodu v Semenišču v Rigi (sedaj Latvija). Leta 1999 je bil odobren drugi prevod tipične izdaje Rimskega Misala, in v letu 2000, se je pojavila tretja izdaja. Leta 2005 je bil izdal priročnik "Liturgiam authenticam", ki je spremenil pravila za prevod v nacionalne jezike. Nova zahteva vključuje prednost veri in natančnosti, pri naslednjih Latinskih originalih, v primerjavi s skrbjo za lepoto in poetične zasluge za besedila. Vse to, seveda, je zapleteno delo prevajanja.
Čeprav so liturgične knjige, namenjene za uporabo v bogoslužju, še vedno igrajo pomembno vlogo v zunanji razsežnosti, obsegu in teži. Ruska različica Misala tehta 3,8 kg, in debelina je skoraj enaka Latinskemu originalu. Besedila so natisnjena na tak način, da lahko duhovniki pravilno pojejo in izgovorjajo besedila, in verniki - pravilno spremljajo. Misal vsebuje uradni Rimski koledar Katoliške Cerkve v Rusiji, ne bo pa vseh ustreznih nacionalnih koledarjev drugih držav, ali meniških redov.
Z odlokom nadškofa Pavla Pezzi, predsednika škofovske konference Rusije, ki je to predpisal za obvezno uporabo po vsej Rusiji, z začetkom na 1.nedeljo v Adventu, t.j. od 27.novembra letos, je odpravil vse prejšnje različice prevoda. Misal se lahko uporablja za opravljanje svete maše v Ruščini, tudi v drugih državah. Trenutno je edina država nekdanje Sovjetske Zveze, ki ne bo sprejela ta prevod, Kazahstan.
Nova izdaja Mašnega obreda je priložena na notah, kot je to povedala s.Valentina Novakovskaya. Priložena shema melodije, ki se prepeva, ima večji poudarek na starem tonu Gregorijanskega korala, ki je bolj prilagojen Ruskemu jeziku.
Predstavitev je bila narejena z metropolitom Paulom Pezzi. Dejal je, da Misal vzpostavlja "javni red in mir, in enotnost, v srcu zakramentalnega življenja Cerkve."
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Rusija: Posvečen pas Device Marije je prispel v Moskvo

2011-11-25T19:34:00.001+01:00

Posvečen pas Device Marije, je ena od najbolj spoštovanih relikvij pravoslavnih vernikov, ki je prispela v Moskvo, po dolgem romanju, ki se je začelo 24. oktobra v Sankt Peterburgu. V prvih dveh dneh (19.-20. november) je več kot 50.000 vernikov obiskalo katedralo "Kristusa Odrešenika," kjer bo relikvija (pas) na ogled do 27. novembra.
Pridite zgodaj pred katedralo ko le šest ur čakate v vrsti na pas, medtem ko tisti, ki bo prišel kasneje, moral čakati približno osemnajst ur, preden bo lahko videl relikvijo (pas). Varnostni ukrepi okoli cerkve, in v cerkvi so se okrepili, saj razstavljen predmet, ki je za pravoslavne vernike neprecenljiva relikvija, sovpada s rojstnim dnem patriarha Kirila, t.j. 20. novembra.
V noči na 18. november, so oblasti dale na trg pred katedralo detektorje kovin, skozi katerega morajo verniki iti, preden vstopijo v cerkev, ki je simbol verskega preporoda v Rusiji, po padcu Komunističnega režima. Za dva dni je bilo gibanje okoli cerkve blokirano, in mnogim vernikom okoli katedrale in v sosednjih ulicah, so preprečevali sprehod po ulici. Z "romanjem" v Rusijo, je relikvija (pas) Device Marije, je prvih odšla izven samostana Votoped na Sveti Gori (Atos), kjer je shranjena. Relikvija je na romanju v Rusiji, v zahvalo za Fundacijo "Sv.Andrej, prva nagrada", ki jo vodi vodja državnih železnic, Vladimir Yakunin. "Eden od razlogov, zaradi katerega so vprašal skrbnike samostana Votoped, da prinesejo Sveti Pas Device Marije v Rusijo, je demografsko stanje v naši državi - reče pred novinarji Vladimir Yakunin - S tem upamo, da bomo zbudili zanimanje za duhovno oživljanje naše družbe in družinskih vrednot."
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Ukrajina: Grkokatoliška Cerkev je leto 2012, razglasila za leto Svetih zakramentov

2011-11-25T19:32:00.001+01:00

Leto Svetih zakramentov v Grkokatoliški Cerkvi v Ukrajini, se bo začel letos na Božič, z razmišljanji o rojstvu Kristusa, ki mu sledi razmišljanje o zakramentu krsta in Svete Birme. Med Vekim Postom, se bo pozornost osredotočila na zakrament Pokore, teden dni pred Veliko Nočjo, bodo razpravljali o zakramentu Evharistije. Petdeset dni pred Binkošti, bo namenjen razmišljanju o Duhovništvu in Zakonski zvezi. Sveto Maziljenje, ali Maziljenje za bolne, bo v središču pozornosti, v času do praznika Sv.Petra in Pavla. Pomen o blagoslovu Cerkve, bodo razpravljali na praznik Marijinega Vnebovzetja v avgustu, sledi razmišljanje o krščanski predstavi o smrti. Program leto Svetih Zakramentov, je objavil p.Mihajlo Harvat, predsednik organizacijskega odbora. Projekt vključuje tudi dejavnosti na ravni župnije, v 12-ih župnijah Grkokatoliške Cerkve v Ukrajini, vključno z: duhovna vprašanja, katehetska predavanja, srečanja, evharistični teden, čaščenje, delavnice in tabori za krščansko mladino.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Bolgarski program

Komentar - Nadškof Guserotti je obiskal semenišče v mestu Pinsk

2011-11-23T17:10:00.001+01:00

Dne 18.novembra, je nadškof Claudio Guserotti, Apostolski nuncij v Belorusiji, prvič obiskal Glavno medškofijsko Semenišče Sv. Tomaža Akvinskega, v mestu Pinsk.
Med obiskom, se je nadškof srečal z voditelji in učitelji v Semenišču, kot tudi z duhovniki, ki tukaj poučujejo. V svojem govoru, je vse tukaj zbrane nadškof Guserotti opozoril na misijonsko razsežnost Cerkve, in še posebej na duhovništvo. "Ko cerkev preneha biti misijonarska - umre" - je dejal nadškof. Ko že govorimo o vprašanju poklicanosti, je Apostolski nuncij opozoril, da "je končni cilj duhovnika, ljubezen do Jezusa."
Apostolski nuncij v Belorusiji je tudi vodil slovesno sveto mašo, ki se jo je udeležil tudi nadškof Tadeusz Kondrusiewicz, in vsi Semeniščniki skupaj. V svoji pridigi, je nadškof Guserotti primerjal človeka s svetinjo, ki jo ni mogoče ponižati, ampak ravno nasprotno, treba jo je ceniti in ljubiti.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Beloruski program

Komentar - Pakistan: nestrpnost na šolah

2011-11-23T17:09:00.001+01:00

V javnih šolah v Pakistanu, se poučuje verska nestrpnost, in premoč Islama. Ameriška organizacija za versko svobodo, je preučila vsebino izobraževanja v 100 učbenikih, ki so obvezni, in se uporabljajo v Pakistanu, od 1-10 razreda. Poročilo jasno kaže, da so vsebine, ki so v šolah, polne radikalnih islamskih pogledov.
"Pripadniki verskih manjšin so predstavljeni kot drugorazredni državljani, katerim so bile dodeljene privilegiji, ki jih ne zaslužijo, in za katere bi morali biti večno hvaležni muslimanom" - pravi poročilo, z naslovom "Izobraževanje in verska diskriminacija v Pakistanu." Predstavniki manjšin so prikazani v slabi luči, in njihov prispevek k izgradnji socialnega, političnega in kulturnega življenja, so kot povsem spregledane. Celo je bolj navedeno, da niso vredni, da samo igrajo položaje. Ta besedila se nanašajo tako na Hindujce, kot tudi za Kristjane, Budiste in Sikhe. Avtorji učbenikov so spomnili učence, da "manjšine ogrožajo islamsko identiteto Pakistana." Poročilo tudi kaže, da se učenja teh diskriminatornih vsebin zahteva tudi od nemuslimanskih učencev. Resni pomisleki poročila avtorjev, so opozorila tudi na dejstvo, da kar 80 % učiteljev meni, da lahko učiteljski poklic opravljajo le muslimani. Vsi ostali se obravnavajo tako, kot da so "sovražniki islama."
"Poučevanje verske nestrpnosti v šolah, je temelj rasti verskega ekstremizma in nasilja v Pakistanu" – pravi v komentiranem poročilu, ki ga je naredil v mestu Lahore, dominikanec p.James Channan, ki usmerja in deluje v tem mestu, v Dominikanskemu Centru Miru. Poudarja, da bi Pakistan potreboval pravo življenje v miru, ko bi imel temeljito reformo izobraževalnega sistema.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Kolumbija: Drama socialno izključenih Afro-državljanov

2011-11-23T17:07:00.001+01:00

Cerkev v Kolumbiji še ni pozabila približno 4 milijonov ljudi Afriškega porekla, ki živijo na robu družbe. Ti državljani, čeprav je njihova skupnost zelo velika, so izključeni iz sodelovanja v političnem ali socialno-ekonomskem razvoju. Afro-Kolumbijci živijo v getih, pogosto v revščini, in so prikrajšani za dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva. Pogosto so te skupine, žrtev oboroženih spopadov, prepovedanih drogami ter razširjena politična korupcija v tej Latinski državi. Kolumbijska Karitas izvaja programe, ki vključujejo Afriško skupnost v javno življenje. Prav tako spodbuja, da prevzamejo odgovornost v lokalni upravi, od najnižje ravni lokalne uprave, naprej. Kampanja je oblikovanje Afriških voditeljev, za glas v tej družbeni skupini, je bilo slišati in upoštevati pri vladi, v družbeno-političnem življenju osrednje Kolumbije.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Patriarh Kiril se je srečal s Patriarhi vzhodnih Katoliških Cerkva

2011-11-20T12:02:00.001+01:00

Med obiskom na Bližnjem Vzhodu, se je Patriarh Moskve in vse Rusije Kiril, srečal s škofi iz vzhodnih Katoliških Cerkva, še posebej, z Maronitskim Patriarhom na Boutros Bechara Al-Rai. Srečanja so se udeležili člani, ki so se sestali v teh dneh v mestu Bkerke, na Svetu vzhodnih Katoliških Patriarhov: Kaldejski Patriarh Babilona, iraški kardinal Emmanuel III Delly; Patriarh Koptske katoliške Cerkve, kardinal Anton Naguib, Grško-Melkitski Patriarh Gregor III Laham, Sirski katoliški Patriarh Antiohijski Ignacij Josef III Younan, latinski Patriarh v Jeruzalemu Fouad Twal. Pogovora se je udeležil tudi nadškof Caccia, apostolski nuncij v Libanonu, Maronitski Patriarh in upokojeni kardinal Nasr-Alah Sfeir. Patriarh Butros Bechara Al-Rai je obvestil Patriarha Ruske Pravoslavne Cerkve z vprašanji, ki so se razpravljali na srečanju Patriarhov, in poudaril potrebo po sodelovanju s kristjani različnih Cerkva, da bi ohranili krščansko prisotnost na Bližnjem Vzhodu.
Patriarh Kiril je dejal, da je stopil na nemirno zemljo, ki je prelita s krvjo mučencev za Krščansko vero od antičnih časov. Visoki gost je opozoril na obisk predhodnika Patriarha Boutrosa v Ruski Pravoslavni Cerkvi: v letu 1987 pa je tedanji Patriarh Sfeir povedal Ruskim hierarhom za trpljenje ljudi med libanonsko državljansko vojno, ki je privedla do izseljevanja kristjanov iz dežele.
Patriarh je dodal, da so se med Moskovskim Patriarhatom in Maronitsko Cerkvijo vzpostavili dobri odnosi. "Naši skupni sveti očetje, asketi dediščine lahko tudi igrajo pomembno vlogo, vključno s Pravoslavno-Katoliškim dialogom", - je rekel Ruski Patriarh. Teološki dialog, je dejal Ruski Patriarh, ni edina manifestacija v Pravoslavno-Katoliškem sodelovanju: "Imamo veliko tem, na katerih smo v edinosti, - je citirala v besedah, Služba za komunikacije za zunanje odnose Cerkve Moskovskega Patriarhata. Naštel je vprašanja družine, morale, varstva okolja, vprašanja socialne pravičnosti. V svoji izjavi, s katero je vodja Ruske Pravoslavne Cerkve, ob koncu pogovora dejal, da je bilo to srečanje za njega - "čas veselja in priložnost." Patriarh Moskve, in njegovi kolegi iz vzhodnih Katoliških Cerkva, so se skupaj zavezali, da se uprejo Kristjanofobiji, za zaščito Svetih krajev in pravic kristjanov, ki je nesprejemljiva, za izgon iz domačih krajev, na podlagi krščanske vere.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Ukrajinski Božič v Vatikanu (objava)

2011-11-20T10:16:00.001+01:00

Na dan 16. decembra 2011, bo na Trgu sv. Petra v Rimu, izjemen dogodek za Ukrajino - postavljanje in inaguracija drevesa, ki so ga pripeljali iz ukrajinskih Karpatov.
Tradicija božičnega drevesa, ki se je na Trgu sv.Peter pojavil leta 1982, je v četrtem letu pontifikata papeža-Poljaka, Janeza Pavla II, ki je večkrat obravnaval božično drevo kot "simbol drevesa življenja." Prvo drevo v letu 1982,je bilo iz Italije, ampak v naslednjem letu 1983, ga je dala Avstrija. Kasneje sta Italija in Avstrija, večkrat prinesli svoje drevo v Vatikan, vendar ločeno od teh držav, v 29-letnem obstoju te navade, so jo darovale: Nemčija, Slovaška, Slovenija, Poljska, Češka, Romunija, Belgija in Hrvaška.
Možnost za pošiljanje božičnega drevesa, je element prestiža za vsako državo, saj ni samo postavljena v središče pozornosti za številne medije, in več milijonov obiskovalcev Rima, temveč je tudi edinstvena priložnost, da se država predstavi na svetu, s svojo duhovno in kulturno dediščino. Zato je za državo, ki zdaj želijo predstaviti drevo, se taka možnost zdi, ne prej kot leta 2025.
V letu 2011, bo ta naslov iz Ukrajine v Vatikan, drevo bo premagalo največjo razdaljo do danes, skoraj 1800 km.
Ideja, da se pošlje ukrajinski božično drevo Papežu v Rim, se je prvič pojavilo v Zakarpatiji, in jo je podprl episkop Mukačevske Grkokatoliške Eparhije Milan Šašik, prejšnji in sedanji vodja UGKC, Lubomir Husar in Sviatoslav Ševčuk, in Veleposlaništvo Ukrajine v Vatikanu.
Za to realizacijo tega projekta iz dne 26. avgusta 2011, ki se je odobril na seji kabineta ministrov Ukrajine, akcijski načrt in dogodek "Ukrajinski Božič v Vatikanu", po kateri bodo s pomočjo številnih osrednjih izvršilnih organov, ko bo treba dostaviti glavno drevo iz Zakarpatja, s prizadevanjem države in Zakarpatske regionalne uprave, in več kot štiri ducat manjših dreves, ki bodo krasile Papeške apartmaje, in glavne Vatikanske institucije - iz Lviva, s prizadevanjem Lvivske regionalne uprave in Lviv mestnih oblasti. Pri takšni organizaciji in koordinaciji dela z Vatikansko stranjo, ga izvaja Veleposlaništvo Ukrajine v Vatikanu.
Na slovesnem odprtju drevesa, 16. decembra ob 16,30h po lokalnem času se bo udeležila Ukrajinska vladna delegacija, predsednik guvernerja države Vatikan, predstavniki Ukrajinskih Cerkva. Poleg uradnih govorov, scenarij dogodka ponuja delovanje Vatikanskega orkestra in skupine Ukrajinskih umetnikov. Nekaj ur prej, bodo gostje iz Ukrajine sprejeti v avdienci papeža Benedikta XVI. Pričakovati je, da se bo vidno pokazalo, da bo prišlo v Rim, več sto Ukrajincev.
Postavitev dreves na Trgu sv.Petra je res v zahvalo za Ukrajinsko sodelovanje, ki služijo ne le v primeru sodelovanja cerkev-država, ampak igrajo pomembno povezovalno medversko vlogo, saj se bodo slovesnosti udeležili, ne samo vodje Ukrajinske katoliške Cerkve; Bizantinskega in Latinskega obreda, ampak tudi predstavniki Ukrajinske Pravoslavne Cerkve.
Ob tem je pomembno, da ta dogodek poteka ob praznovanju Ukrajinske 20-obletnici svoje neodvisnosti, in tik pred 20-obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov z Vatikanom. Ukrajinski Božič na glavnem trgu v Rimu in Vatikanu, bo mogel dokazati svetu narodno enotnost, in dosežke v obdobju samostojnosti, in posebna duhovnost in kultura, ki se je razvila skozi stoletja in skrbno varovala z Ukrajinskim narodom.
Veleposlaništvo Ukrajine v Vatikanu
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Egipt: Drama eritrejskih beguncev na Sinaju

2011-11-19T20:08:00.001+01:00

Skoraj 500 beguncev iz Eritreje, so na Sinajskem polotoku, talci beduinskih kriminalcev. Pričakujejo, da bodo spuščeni, če je družina plačala odkupnino egiptovskim kriminalcem. Večina zapornikov je kristjanov, čeprav obstajajo tudi muslimani. Več sreče je imela skupina 300 beguncev iz podsaharske Afrike, ki so jih priprle Egiptovske varnostne sile. Prebivajo v priporu, in čakajo na obvezno izročitev.
Egipt s silo zadržuje nezakonite tihotapske poti ljudi iz Afrike do Izraela, in dalje v Evropo. Ta pot pa je res težka za begunce. Med njimi so begunci iz držav, ki so imele dolgo vojno, kot so Eritreja, Sudan, Etiopija in Somalija. Najbolj nevarno mesto na poti, je polotok Sinaj, kjer na begunce čaka organiziran kriminal, ki ga opravljajo prebivalci puščave. Ocenjuje se, da je le 20.000 Afričanom uspelo prečkati mejo z Judovsko državo. Za mnoge prebivalce Afrike, ko pridejo v Izrael, se zdi, da so osvojili obljubljeno deželo, vendar pa je to pogosto začetek novih težav.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Kazahstan: Episkopat je razpravljal o verski svobodi

2011-11-19T20:06:00.002+01:00

V Karagandi se je končalo plenarno zasedanje Konference katoliških škofov Kazahstana. Škofje so se seznanili z napredkom v procesu beatifikacije p.Vladislava Bukowińskega. Škofje so tudi analizirali položaj Katoliške Cerkve, v zvezi z novo uvedbo v Kazahstanu, ko bo z zakonom omejila verske dejavnosti in verska združenja. Kljub veliki zaskrbljenosti izražajo upanje, da bo tako kot je bilo prej, da bo mogoča služba Cerkve, v duhu sporazuma o sodelovanju med Republiko Kazahstan in Svetim Sedežem, ki je bil sklenjen leta 1998.
Med srečanjem, vsi člani konference škofov obiskali Semenišče, ki je edino v Srednji Aziji, in se seznanili z načrti in izzivi, s katerimi se sooča to Semenišče. V Karagandskem Semenišču se pripravlja za duhovništvo, 14 bogoslovcev. Nekaj upanja za povečanje duhovniških poklicev, ko izvaja redna srečanja za ministrante (akolite) in lektorje (bralce). Predvideno je, da se razširi območje tečajev, z organizacijo teoloških in pastoralnih tečajev za redovnice, duhovnike in laike.
V Karagandi so zgradili novo, veliko in lepo Katedra z pastoralnim zaledjem. Potrebno bo imeti veliko truda in sredstev, da bi lahko dali celoten kompleks v uporabo. Posvetitev katedre je vnaprej načrtovano za konec septembra 2012.
Rzpravljali so tudi o ostalih aktualnih vprašanjih, v zvezi z dejavnostmi nacionalnega urada Karitas, ki ima svoje sedeže v Karagandi, in prisotnost Kazahstanske Cerkve v medijih, vključno z vlogo mesečnika Credo, ki ga objavljajo v tem mestu.
škof Janusz Kaleta, Karaganda
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Kazahstanski škofje razpravljali o položaju Cerkve v državi
Plenarno zasedanje je v novembru imela tudi Kazahstanska škofovska konferenca. Škofje so razpravljali o položaju katoliške Cerkve v Kazahstanu po tem, ko je pred kratkim stopil v veljavo strožji zakon o verskih dejavnostih in verskih združenjih. Kljub zaskrbljenosti so škofje izrazili upanje, da bo Cerkev lahko nadaljevala svoje poslanstvo tako kot prej, in sicer na podlagi sporazuma med državo Kazahstan in Svetim sedežem iz leta 1998. Med zasedanjem so škofje obiskali tudi edino višje semenišče v osrednji Aziji, ki se nahaja v kazahstanskem mestu Karaganda. V semenišču trenutno študira 14 kandidatov za duhovništvo. Škofje so si kot enega od ciljev zastavili tudi razširitev vzgojno-izobraževalne dejavnosti z različnimi teološko-pastoralnimi programi za posvečene osebe in laike. Pogovori na zasedanju so med drugim potekali tudi o beatifikaciji Božjega služabnika Wladyslawa Bukowinskega, apostola kazahstanskih izgnancev v času komunizma.
Vir: Radio Vatikan, 18. november 2011, Slovenski program

Komentar - Libanon: Dogajanja okoli kristjanov na Bližnjem Vzhodu

2011-11-19T19:59:00.002+01:00

Srečanje Škofovske Sinode za Bližnji Vzhod, ki je potekalo pred letom v Vatikanu, da bi pomagala Bližnjevzhodnim kristjanom, za boljše razumevanje aktualnega dogajanja v državah te regije, in s tem povezanih izzivih. To je poudaril Maronitski Patriarh Béchara Raï, ob odprtju konference Sveta Katoliških Patriarhov na Bližnjem Vzhodu, ki je trajalo od 14-17.novembra v kraju Bkerke, v bližini Bejruta.
To je bilo že 20.zasedanje Sveta, ki vključuje sedem Patriarhov, ki je bilo prvotno načrtovano v Bagdadu. Vendar pa je zaradi težkih razmer v tej državi, iz katere se Kristjani masovno izseljujejo, je bilo potrebno, da se premakne konferenca v prostore Patriarha Maronitov v Libanonu. Patriarh Béchara Raï je poudaril, da je lanskoletna Sinoda škofov pomagala Bližnjevzhodnim kristjanom, da boljše pripomogli k razvijanju medsebojnega solidarnega sodelovanja. Poučno sodelujejo v dialogu z muslimani, Judi in privrženci drugih religij, ki živijo v tej regiji. Svet Katoliških Patriarhov Bližnjega Vzhoda deluje nad izvajanjem Sinodalnih načrtov, ki povzema slogan "Partnerstvu in ljubezen."
Pred začetkom razprave Sveta, je bil Maronitski Patriarh pri predsedniku Libanona Michelu Sleimanu. Z njim je razpravljal o svojem nedavnem obisku v ZDA in Iraku. Kasneje je Béchara Raï, sodeloval v pogovorih Libanonskega predsednika z Moskovskim Patriarhom Kirilom. Vodja Ruske Pravoslavne Cerkve, je ob tej priložnosti izrazil hvaležnost za Libanon, kot na primer pluralizma in sožitja različnih ver in kultur. Na tem srečanju v predsedniški palači je bilo tudi nekaj drugih Patriarhov in škofov, Pravoslavni in Katoliški, in Apostolski nuncij v Libanonu, nadškof Gabriele Caccia.
PREVOD
Vir: dailystar, Radio Vatikan, Poljski program

Konferenca o prihodnosti kristjanov na Bližnjem Vzhodu
"Prihodnost kristjanov na Bližnjem Vzhodu: korak k verski svobodi", tak je naziv konference, ki je organizirana z Libanonskimi poslanci in Svetom Škofovske konference EU(COMECE). Srečanje bo 18 in 19 novembra, v prostorih Libanonske Univerze Sveti Duh v Kasliku (Bejrut). Udeleženci bodo obravnavali vprašanja, kot so: kristjani in manjšine; človekove pravice in človekovo dostojanstvo; povezovanje kristjanov v javno sfero družbe; sprave in izobraževanje. Vrhunec in zaključek srečanja bo slovesna sveta maša, ki jo bo vodil mons. Béchara Boutros Raï, Maronitski Patriarh.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Slovaški program

Maronitski Patriarh o ekumenski pomoči kristjanom na Bližnjem Vzhodu
Potrebno je sodelovanje med katoličani, pravoslavnimi in protestanti, da se prepreči izseljevanje kristjanov iz Bližnjega Vzhoda, je poudaril vodja maronitov, pred dnevi povzemajoč besede Patriarha Moskve in vse Rusije. Na zadnji dan svoje bližnjevzhodne poti, ki je objela Sirijo in Libanon, je Ruski patriarh Kiril I obiskal patriarha Bechare Boutrosa Rai, na njegovem sedežu v mestu Bkerke pri Bejrutu. Tam je trajalo od 14-17.novembra, 20.zasedanje Sveta Katoliških Patriarhov na Bližnjem Vzhodu. Oba hierarha sta se sestala v ponedeljek, 14.novembra ob predsedniku Libanona Michelu Sleimanu.
Na srečanju z Ruskim Patriarhom Kirilom, je Maronitski Patriarh predlagal Ruski pravoslavni Cerkvi, da sodeluje za zaščito prisotnosti kristjanov na Bližnjem Vzhodu, in da se prepreči njihovo izseljevanje. Béchara Boutros Raï je izrazil zaskrbljenost, zaradi političnih trenj v tej regiji. On se boji, da lahko "arabska pomlad" vodi do moči skupin, ki ogrožajo stabilnost in sožitje. Vodja Maronitskih katoličanov opozarja, da Bližnjevzhodni kristjani ne uživajo v polnosti državljanskih pravic, še posebej, ko gre za svobodo veroizpovedi in čaščenja, čeprav prispevajo k razvoju družbe, skupaj s predstavniki zmernega islama. Sklicujoč se na Izraelsko-Palestinskega in Izraelsko-Arabskega konflikta, je opozoril na resolucijo OZN iz leta 1948, ki predvideva vrnitev Palestinskih beguncev na svoje prvotne kraje bivanja. Zahtevo Izraela, da jo prizna mednarodna skupnost kot "Judovsko državo", je opisana kot "zelo nevarno".
Med svojim obiskom v Libanonu, je pravoslavni Patriarh Moskve izrazil zaskrbljenost eskalacije kristjanofobije na Bližnjem Vzhodu, in še posebej položaj kristjanov v Iraku, Egiptu in Libiji. Patriarh Kiril je potrdil, v skladu s stališčem Ruske vlade, uvajanje politike sprememb na podlagi dialoga in brez zunanjih vplivov. Poudaril je, da je treba razmisliti o manjšinah, takšni kot so kristjani. Po mnenju opazovalcev, ima vodja Ruske pravoslavne Cerkve, izlet v Sirijo in Libanon, kot del političnih prizadevanj Kremlja, da igra posredniško vlogo na Bližnjem Vzhodu.
Zadnji dan obiska Sirije, pred odhodom v Libanon, v okviru neke vrste 'mirovne misije' na Bližnjem Vzhodu, je Moskovski Patriarh Kiril sporočil apel za dialog med Cerkvami, ter med kristjani in muslimani na tem področju. Cilj Patriarhovega obhoda je, kakor je med potovanjem poudaril uradni govornik Patriarhata Vladimir Vigilianski - poiskati dialog med spopadajočima stranema, in vzpostaviti politično stabilnost, še posebno v Siriji.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski in Hrvaški program, sir, asianews

Komentar - Rusija, Moskva: zasedanje teologov

2011-11-18T17:44:00.001+01:00

V Moskvi, se je začel Forum teologov Vzhodne in Srednje Evrope. Tematika srečanja je: »Kultura, kakršno potrebujemo: krščanske vrednote v sodobni Evropi." Razprave potekajo v prostorih Nadškofijske kurije. V naslednjih dneh bodo gostje v prostorih Filozofske in Teološke Akademije Sv.Tomaž Akvinski, in v prostorih Pravoslavne Univerze p.Aleksandra Mienia.
Glavni pobudnik ideje za organiziranje takih srečanj je bil p.Celestin Napiórkowski OFMConv. Na vprašanja, ki jih vsebujejo tematike VI.Foruma, je katoliški teolog, profesor na Univerzi, dejal: "Obdelujemo na ruševinah sveta, zgrajenega brez Kristusa, in pred Kristusom. Prenašamo vprašanje o kulturi, ki jih zelo potrebujemo na tej točki, odgovarjamo: Rusija potrebuje Kristusa, potrebuje krščansko vero, ker Rusija potrebuje kulturo resnice o človeku, in zato zdravo antropologijo, potrebuje zgodovinsko resnico. Res, ta zgodovina je strašno lažnjiva, je dodal frančiškanski mariolog. Nato potrebujemo kulturo ljubezni. Moramo združiti moči, da pokličemo zdrave modele družin, o kulturi življenja. Umorili smo na milijone nerojenih otrok."
"Zelo smo veseli, da so tudi med nami naši pravoslavni bratje, ampak v številu sledi, je opozoril p.Napiórkowski. Verjamemo, da bo to ta sprememba. Moramo sejati, potem pa lahko, kolikor je mogoče, in pustite ostalo za Božjo previdnost."
W. Raiter, Moskva
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Tradicionalni Biblijski festival v Italijanskem mestu Vicenza, postaja središče raziskovanja o arheologiji, zgodovini, in verskem turizmu v

2011-11-18T17:42:00.001+01:00

Tradicionalni Biblijski festival v Italijanskem mestu Vicenza, postaja središče raziskovanja o arheologiji, zgodovini, in verskem turizmu v Biblijskih deželah. Seveda bo naslednje leto, od 18. do 27. februarja, na pobudo Škofijskega urada za romanja, v okviru omenjenega festivala, bo potekal mednarodni simpozij, ki bo posvečen arheologiji, proučevanju in tolmačenju Biblije in verskega turizma na Bližnjem Vzhodu. Festival bo leta 2012 - kakor javlja agencija Zenit - potekal pod naslovom „Zakaj se bojite? (Mk 4,40) - Upanje Svetega Pisma“, in v njegovem središču bo verski turizem, v krajih povezanih s Biblijskimi dogodki: od Grčije do Iraka, preko Turčije, Sirije, Libanona, Jordanije, potem pa še seveda preko, Izraela, Jeruzalema in Palestinskih ozemljih, ampak tudi Egipta in Irana. Ideja je genialna, kako predstaviti Biblijo z različnimi načini izražanja - je izjavio msgr. Beniamino Pizziol, škof Vicenze, ko je govoril o predavanjih, predstavah, plesih, zabavi za otroke, razpravah in koncertih, po poti katerih bo Biblija prišla na trge, in prišla na dvorišča in ulice tega mesta. To je spodbuda - je dodal škof - ki v tem času krize postaja dogodek spodbude in upanja.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Hrvaški program

Patriarh Kiril v Siriji in Libanonu

2011-11-17T19:41:00.001+01:00

Na "Mirovni misiji", ki je prisotna na Bližnjem Vzhodu, je bil vodja Ruskega pravoslavja. Na poti se je patriarh Kiril, ustavil v Siriji in Libanonu. Posebno pozornost je bila ob njegovem prvem obisku v teh državah, zlasti v okviru prekinitev članstva Sirije v Arabski ligi, ki jo je obsodila Rusija. Patriarh Kiril se je v Damasku srečal s predsednikom Bašar Al Asad, grškim pravoslavnim patriarhom Antiohije, Ignacijem, in velikim muslimanskim muftijem Ahmad Badreddinem.
Pozval je na dialog in boljše medsebojno razumevanje med muslimani in kristjani. Opozoril je na temeljne ignorance verskega ekstremizma, kateri vodijo do prelivanja krvi.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, asianews, interfaks, Poljski program

Božična smreka za na Trg sv. Petra v Rimu, je prišla iz Zakarpatja. Intervju z Mukačevskim episkopom

2011-11-17T19:39:00.001+01:00

Pred desetimi leti med obiskom v Ukrajini, je blaženi Janez Pavel II razglasil beatifikacijo škofa-mučenika. Teodor Romža, Mukačevski Grkokatoliški škof, ki je dal svoje življenje, da se ohrani enotnost Zakarpatskih grkokatolikov z Apostolskim Sedežem. Spomin na bl. Teodora, in širjenje njegove vere, ko so bile številne cerkve, zgrajene za njegovo čast v Mukačevski Grkokatoliški eparhiji. Ena od teh značilnih cerkva, je v vasi Hučuljskyi, na Bogdan Rakhivskem območju, v bližini je bila tudi izbrana tridesetmeterska smreka, drevo za letošnji Božič na Trgu sv. Petra v Rimu. Zanimivo je, da se na starinskem pečatu vasi Bogdan, prikazujejo tri smreke. Danes vaščani pripadajo trem verskim skupnostim - Grkokatoliški, Pravoslavni in Katoliški. Lokalni Madžari-latinski in verniki Ukrajinske pravoslavne Cerkve Moskovskega Patriarhata pa opravljajo bogoslužja v domači cerkvi. Vsi so veseli, da bo jelka, ki je zrasla na južni strani gore Hoverla, ki je skoraj v centru Evrope, kmalu postala glavno drevo v Vatikanu.
V intervjuju z dopisnikom za Radio Vatikan, je Konstantin Čavahoy, Eparh Mukačevski, vladika Milan Šašik, opozoril, da je bil že pred šestimi leti, ko je bil predlog za Ukrajino, podobno kot druge krščanske države, ki so podarile jelko Vatikanu, opisana vas Bogdan in okolica, iz katere prihaja Drevo na Trg sv. Petra v Rimu, ter svečan program, ki bo ob tej priložnosti v Večnem Mestu:
"Zelo sem vesel, da to sovpada z obletnico našega blaženega Teodora Romže. Organizirali smo romanje v Rim, in v spomin na 75. obletnico njegovega škofovskega posvečenja, ki ravno pade na mesec december, ko je bil posvečen v cerkvi sv. Antona v "Rusikumu." Upam, da bo ob slovesnem odprtju Božičnega drevesa, in ob slovesnemu občinstvu s papežem, tudi praznovali Božansko bogoslužje v cerkvi sv. Antona, kjer je tudi del relikvije bl. Teodora. Tam bo tudi Papeška Božanska liturgija v baziliki Santa Maria Maggiore, kjer je že stoletja, od VIII. stoletja starodavna ikona "Rešiteljica Rimskega ljudstva", ravno pred molitvijo za apostola Sv. Cirila in Metoda. Tam, samo na glavnem prestolu na Božič leta 867, so bile izročene liturgične knjige v Slovanski jezik.Potem, ko jih je Papež blagoslovil, in postavil jezik naših prednikov, da je liturgični jezik. Torej bo veliko povezanih dogodkov. In zelo sem hvaležen Gospodu, da bo potekal ta dogodek."
O vasi Bogdan in okolici: "Tako je v vasi Bogdan zgrajena nova cerkev, v čast bl. Teodora, ki je praznoval 31. oktobra. Tam blizu okrog vasi so travniki, kjer je cerkev, kjer je kot zadnje trenutke v svojem življenju naš blaženi mučenik-episkop Teodor Romža. Na žalost, ta cerkev ni naša last. Ne moremo moliti v njej. Tam so pravoslavne molitve. Toda prav tako je v naši vasi novozgrajena, zelo lepa lesena Hutsulska cerkev. Dolina, kjer je hodil naš blaženi Teodor, se prenavlja. In tam obstajajo dejansko štiri nove cerkve, duhovno življenje je mlado, obstajajo ljudje, ki so našli svoje korenine in iskreno molijo, ter hvalijo Gospoda. Torej, to je tako simbolično, da bo cerkev bl. Teodorja, poslalo drevo v Rim, v jubilejnem letu - ob 100-obletnici rojstva, ob desetletju beatifikacije, in 75-obletnici njegovega škofovskega posvečenja".
Kako bo s prevozom drevesa izpod gore Hoverla v Rim: "Mislim, da je res, da bo za transport velik dolg stroj. Jasno je, da ga je treba z gora dostaviti s helikopterjem. Že imajo to izkušnjo. Lansko leto, je bilo drevo za v Italijo, izpod Alp, bil je prevoz s helikopterjem v dolino, kjer jo je lahko velik stroj dostavil v Rim."
O zakarpatskem pevskem zboru na Trgu sv. Petra v Rimu: "Upam, da bo to priložnost, saj mora iti tja zbor katedrale iz Užgoroda. Slišal sem ga kot komorni zbor "Kantus", vendar glavna stvar je, da bodo ljudje peli. Naši ljudje so zelo melodični. V naših cerkvah, se pojejo molitve v vsaki božanski liturgiji. Tako rečem, da naši ljudje bolje pojejo od vseh zborov. Ne želim nikogar užaliti, ampak res, molitev in petje, sta nekaj čudovitega. Vesel sem, da bo veliko naših vernikov imeli priložnost obiskati Svetega Očeta, obiskati grob svetih Apostolov, saj v letošnjem letu je bilo 365 let, ko smo ponovno vzpostavi naše edinosti s Svetim Sedežem. Edinost naše Mukačevske eparhije. Torej, poskusimo obiskati grobova apostolov Petra in Pavla, in druge kraje, ki so povezani z življenjem zgodnjih kristjanov, pa tudi pomolili pri bl. Janez Pavlu II, katerih relikvije so v baziliki sv. Petra ".
Za Radio Vatikan, Konstantin Čavaha
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Tibet: Odkrili so edinstven prevod Svetega Pisma in zgodovino Device Marije

2011-11-17T19:37:00.002+01:00

V eni Tibetanski župniji, v vasi Mang Kang, je v teh dneh uspelo najti edinstvene tekste o Svetem Pismu in o Devici Mariji. Nepoškodovani prevod 45 delov iz Svetega Pisma, in 489 dokumentov iz zgodovine Device Marije v Tibetanskem jeziku. Deli Svetega Pisma so bili prevedeni in objavljeni že leta 1931. Zgodovina Device Marije, pa je bila prevedena leta 1932. Po mnenju strokovnjakov, so to edina katoliška besedila v Tibetanskem jeziku, katera so se ohranila v nedotaknjeni obliki.
Mnogi verniki so zahtevali, da se ponatisnejo besedila, ki so potrebna za župnijo. Katoliška cerkev v vasi Mang Kang, je bila zgrajena leta 1855.
Zgodovina evangelizacije Tibeta ima globoke korenine: prvi je bil frančiškanski misijonar bl.Odorico Mattiuzzi Pordenonski, v zgodnjem 14. stoletju, in je prišel iz Zahoda v Tibet. V 17. stoletju, so Jezuiti oznanjali Kristusa - vsi so bili, bodisi ubiti ali izgnani. Leta 1707, so prispel v Tibet Lazaristi, katerim so se 34 let kasneje pridružili tudi drugi sobratje. Toda leta 1745 so bili izgnani iz države od Dalajlame. Kitajski misijonar, ki si je upal stopiti na Tibetanska tla leta 1846, je bil takoj izgnan ven. Leta 1846 so iz Pekinga tja še enkrat poslali Lazariste, ki jim je uspelo leta 1861 vzpostaviti Tibetanski apostolski vikariat. Trenutno je vTibetu samo en duhovnik (od avtohtonih Tibetancev), dveh starejši redovnici in dve novinki, pa tudi več kot 740 katoliških laikov.
PREVOD
Vir: Fides, Radio Vatikan, Slovaški program, Ruski program

Komentar - Dvorišče za pogane tokrat v Tirani

2011-11-15T20:58:00.001+01:00

Danes se je v albanski prestolnici Tirani začela nova etapa Dvorišča za pogane. Gre za pobudo dialoga med verniki in neverniki, ki je svojo pot začela marca letos z dvodnevnim srečanjem v Parizu. Srečanja po različnih evropskih mestih potekajo pod okriljem Papeškega sveta za kulturo.
Tokratno srečanje v Albaniji nosi naslov V kaj verjame, kdor ne verjame? Prvi del, ki je potekal danes popoldne pri katedrali sv. Pavla, je bil posvečen mladim, ki so imeli tako priložnost za široko debato o delu, duhovnosti in drugem. Šlo je za medgeneracijsko srečanje, ki so se ga udeležili tudi predstavniki civilnih oblasti in verski dostojanstveniki, in sicer tako katoličani, pravoslavni, muslimani in bektaši. Med drugimi je tam tudi prefekt Papeškega sveta za kulturo, kardinal Gianfranco Ravasi. Na današnjem programu je poleg besede predvideno tudi umetniško izražanje. Nekaj časa je bilo namreč posvečeno pesmi in plesu z duhovno in družbeno vsebino. Večer se bo zaključil v katedrali, kjer se bodo vsi sodelujoči udeležili molitve, ki jo pripravljajo Gibanje fokolarov, Skupnost sv. Egidija in taizéjska skupnost.
Jutri se bo program nadaljeval na univerzi. Tam bo potekala diskusija na temo Verniki in neverniki pred izzivi postmoderne družbe. Začela se bo z uvodnim predavanjem kardinala Ravasija. Nato pa se bodo dotaknili predvsem prispevka duhovne razsežnosti pri ohranjanju albanske identitete in verskemu življenju v odsotnosti cerkvenih institucij. Soočili se bodo tudi z etičnimi vprašanji ekonomije in globalne krize, versko svobodo v okoliščinah pluralistične družbe in totalitarizma. V nadaljevanju Dvorišča za pogane v Tirani bo sledil še pogovor s kardinalom Ravasijem v okviru televizijskega programa, namenjenega aktualnemu dogajanju v politiki in družbi, ter obiska delegacij pri albanskemu predsedniku in prvemu ministru.
Vir: Radio Vatikan, 14. november 2011, Slovenski program

Komentar - Kardinal Koch v Minsku: Če ne bi bilo Božje sodbe, bi doživeli strašno brezbrižnost Boga

2011-11-15T20:54:00.001+01:00

Predsednik Papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti, kardinal Kurt Koch, se je danes v Minsku sestal z beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom. Lukašenka je med srečanjem dejal, da konfliktne razmere med evropskimi državami in Belorusijo niso nekaj normalnega in zato želi aktivnejšo vlogo s strani katoliške Cerkve. Lukašenka se je zahvalil katoliški Cerkvi za podporo Belorusiji tudi na mednarodni ravni. Med drugim je spomnil na vsa srečanja s papežem Benediktom XVI.
Sicer pa se kardinal Koch v Minsku mudi zaradi mednarodne konference o dialogu med pravoslavnimi in katoličani, v povezavi s krščanskimi etičnimi vrednotami in njihovem prispevku k družbenemu življenju Evrope. Med organizatorji dogodka, ki se ga udeležujejo predstavniki katoličanov, pravoslavnih in protestantov, je namreč tudi Papeški svet za pospeševanje krščanske edinosti. Konferenca se je začela včeraj s sveto mašo, ki jo je daroval ravno kardinal Koch. V homiliji je povedal, da je poslednja sodba za človeka dobra novica in njemu v korist. Zato se Božje sodbe ni treba bati.
Če človek in njegov svet ob koncu ne bi bila ovrednotena in sojena s strani Boga, bi imeli izkušnjo strašne odsotnosti in popolne brezbrižnosti Boga do človeka, je izpostavil kardinal. V tem primeru bi vse ostalo v senci laži. Če ljudje in svet ne bi pristopili k poslednji sobi, bi zgodovina sveta bila sama sebi sodnik, to pa bi po Kochovih besedah bilo strahotno. Morilci bi za vedno slavili zmago nad svojimi žrtvami in tisti, ki so se skozi zgodovino pokazali kot zmagovalci, bi bili poraženi. Brez poslednje sodbe bi ostal strašen izraz Božje brezbrižnosti, je ponovil kardinal, brezbrižnosti Boga do bitij, ki jih je ustvaril, predvsem pa do človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Nič bolj ne more tako zelo ponižati človeka kot to, da postane predmet brezbrižnosti s strani Boga.
Kardinal je nakazal razliko med Božjo sodbo in človeško sodbo, rekoč da poslednja Božja sodba človeka ne ponižuje, ampak ga dvigne na raven sodbe in ga naredi vrednega sodbe. Ne morem torej pričakovati ostro ampak prej tolažilno sodbo, ki se bo izvršila preko Božje milosti. Bog je namreč dober in usmiljen in milosti ne ločuje od pravice, je dejal kardinal Koch. Nadaljeval je, da je Božja sodba dejanje milosti, je zdravilna in bogata z usmiljenjem. Ravno zato je Božja sodba resna stvar, ki govori o njegovem usmiljenju in ljubezni. Božje ljubezni in njegove sodbe po Kochovih besedah ne moremo ločiti, saj bi se s tem odvzelo resnost tudi Jezusovemu nauku o Bogu. V Jezusovem pridiganju namreč Bog ni le neskončno usmiljenje, ampak je tudi Bog zahtevne sodbe. Zato tudi Jezus ne vidi nobenega nasprotja med svojim sporočilom vesele novice in oznanilom poslednje sodbe. Ravno nasprotno, kaže nam, kako Bog ni brezbrižen do zla. Jezus nam oznanja Boga, ki nasprotuje zlu in ki ga zato mora tudi kaznovati, da bi se izvršila pravičnost, je dejal kardinal Koch.
Dodal je še, da je treba obnoviti to resnost krščanske vere. Če se že v vsakodnevnem življenju postavljamo pred Božjo sodbo, v božjem sodniku vidimo merilo našega življenja in našega delovanja. Vse počnemo v zavesti vsakodnevne molitve in tako veselje ne izgine iz našega življenja, so bile kardinalove besede.
Vir: Radio Vatikan, 14. november 2011, Slovenski program

Komentar - Rusija: Patriarh Moskve pisal generalnemu sekretarju Sveta Evrope

2011-11-13T19:12:00.002+01:00

Verska razsežnost igra pozitivno vlogo pri spodbujanju medkulturnega dialoga, je dejal v svojem pismu generalnemu sekretarju Sveta Evrope, Torbёrnu Jagland, patriarh Moskve in vse Rusije, Kiril. To piše v Italijanskem časopisu "L'Osservatore Romano".
V pismu pravi, o zadovoljstvu in podpori od Patriarha, in je priporočil Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, da ustvari poseben prostor dialoga med Svetom Evrope in tradicionalnimi verskimi organizacijami, da izpolnijo obstoječe odnose, da bi uradno priznala stabilno platformo. Ruska pravoslavna Cerkev meni, da je pomemben letni posvet, ki je potekal pod okriljem organizacije Odbora ministrov, s tradicionalnimi verskimi organizacijami. Hierarh je z veseljem sprejel pobudo evropskih predstavnikov za vzpostavitev stalnega mehanizma, za dialog med Svetom Evrope in religijami.
Končni cilj teh pobud je "doseči enotnost med članicami Sveta Evrope," navaja Vatikanska izdaja v besedah pisma, ko je Patriarh Moskve uradno imenoval igumena Filipa (Rabykh), za predstavnika Ruske pravoslavne Cerkve v Svetu Evrope.
Primas Ruske pravoslavne Cerkve trdi, da je enotnost nemogoča brez upoštevanja duhovnih in moralnih vrednot, ki podpirajo človeško družbo. Po mnenju Patriarha Kirila, "so za večino Evropejcev, ti ideali, povezani s krščanstvom."
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Beloruski program

Komentar - (Rusija) Sankt Petersburg: Katoličani in Pravoslavni razpravljajo o primatu Papeža

2011-11-13T19:10:00.001+01:00

V Sankt Petersburgški pravoslavni Teološki Akademiji, je Osmo srečanje skupne Pravoslavno-Katoliške delovne skupine imenovane sv.Irenej Lyonski. Delovna skupina je bila ustanovljena leta 2004 v Paderbornu, za pomoč pri razvoju dialoga med Katoličani in Pravoslavnimi. Udeležili so se ga pravoslavni in katoliški teologi, iz različnih Teoloških centrov v Evropi in Ameriki. Rusijo predstavljajo trije predstavniki: Arhimandrit Kiril (Hovorun), prvi namestnik predsednika Odbora za izobraževanje Ruske pravoslavne Cerkve protoierej Vladimir Šmalie, sekretar Sinodalne Biblično-Teološke Komisije, in dominikanski duhovnik Yakif Destivel, dekan severozahodne regije Katoliške nadškofije Matere Božje v Moskvi.
Pravi Johannes Eldemann, tajnik skupine imenovane sv.Irenej Lyonski:
Delovna skupina se sestaja vsako leto v različnih državah, da bi se sestali in razpravljali o najbolj zapletenih vprašanjih, ki obstajajo med našimi Cerkvami.
Današnje srečanje je bilo namenjeno razpravi o Dogmi nezmotljivost papeža, ki ga je sprejel Prvi Vatikan Koncil (1870), in reakcije iz strani Pravoslavnih Cerkva. Poleg teoloških razprav delovne skupine, so se člani srečali s St.Petersburgško Pravoslavno Teološko Akademijo, in prav tako obiskali Katoliško Višje Bogoslovje "Marije Kraljice Apostolov."
Kar zadeva praktičnega rezultata srečanja Pravoslavno-Katoliške skupine, z imenom Sv.Irenej Lyonski, pa nato nihče od njenih članov ne pričakuje takojšnjih rezultatov. To je tisto, kar je dejal škof Magdeburga, Gerhard Faig:
Poskušali smo bolj raznolik pristop do zgodovine, da bi bolje razumeli drug drugega. To je zelo pomembno v Pravoslavno-Katoliškem dialogu, in v zvezi s tem upamo, za vse, praktične uporabe tega srečanja.
Srečanje se je končalo v nedeljo 13. novembra, ko bodo vsi Pravoslavni teologi, sodelovali pri bogoslužju v Aleksandro-Pskov Lavri (samostan), in katoliški člani Teološke skupine, ki jih vodi škof Gerhard Faig, bodo odslužili sveto mašo v katoliški cerkvi Sv.Katarine na Nevskem obrežju.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Veleposlanik malteškega viteškega reda v Bolgariji: Blaženi Bosilkov, je primer, ampak opozorilo

2011-11-13T19:06:00.001+01:00

Na predvečer liturgičnega praznika blaženega Bosilkova, je Nikopolska škofija prejela priznanje od Malteškega reda, spoštovani škof Petko Hristov, ga je dobil za posebne zasluge v humanitarnih in pastoralnih dejavnostih. Veliki križ Malteškega reda je njemu osebno izročil veleposlanik v Bolgariji, njegova ekscelenca Camillo Yukolli, ki je pred mikrofon Radia Vatikana poudarja pomen moralnih, duhovnih in družbenih vrednot, pridigal in živel je z Blaženim Bosilkovom:
"To so vrednote naše vere, za katere je Bosilkov imel svoje življenje. Ampak vera ni mogoče ločiti od človeškega dostojanstva in svobode. Ne morete imeti religiozne vere, če ne verjameš in deluješ v obrambo svobode in dostojanstva človeške osebe. Škof Bosilkov je bil pastir te škofije, in predhodnik mons. Petko Hristov, v temnih in strašnih časih za Bolgarijo, in za druge evropske narode, temveč potrjuje konec vrednot naše vere, pred ideologijo zla, ki zavrača Boga in človeka. Danes je že Blažen z mnogimi drugimi blaženimi in svetniki, da je vsem nam primer, ampak opozorilo. Je za zgled v našem zemeljskem življenju, ampak tudi nas opozarjajo, da bi bil zvesti Gospodu in vedno gledali v nebo, ne le na zemeljske in minljive stvari. Edina smiselna stvar na tem svetu, je naš čas, da služimo drugim. To je karizma Malteškega reda: "Zaščita vere in pomoč revnim" ("Tuitio fidei et obsequium pauperum"). Z našo skromno močjo in pomanjkljivosti, predvsem pa z veliko ponižnostjo, si prizadevamo, da bi bili zvesti karizmi, obogateni in razsvetljeni od škofa Bosilkova, ki je žrtvoval svoje zemeljsko življenje, da vstopimo vsi v večnost. "
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Bolgarski program

Komentar - Ukrajina: Osnova mučeništva je ljubezen, ki ima svoje korenine v Bogu. Češčenje Sv.Josafata v baziliki Svetega Petra

2011-11-13T14:21:00.001+01:00

Na ljubezen, kot jamstvo za pristnost vseh drugih vrlin, na primer, življenje in poslanstvo sv.Josafata duhovnika-mučenika, je opozoril nadškof Ciril Vasilij SJ, tajnik Kongregacije za Vzhodne Cerkve, pridigar v službi Božji, ki jo je vodil na soboto, 12. november, 2011, v Bazilika Sv.Petra v Vatikanu. Kot vsako leto, na dan, ko je čas za nov koledarski način, pade spomin na tega svetnika, se je Ukrajinska skupnost v Rimu zbrala na prestolu Sv.Bazilija, v glavni cerkvi Katoliške Cerkve, pod katero počivajo preostale relikvije njihovega rojaka, sina Volynske zemlje, mučenca za edinost v Cerkvi. Na praznovanju, ki so se jo udeležili tudi predstavniki drugih Cerkva vzhodnega obreda in Rimokatoliški duhovniki.
Skupaj s Tajnikom Kongregacije za vzhodne Cerkve, so somaševali, p.Bazilij Koubeč, glavni predstojnik Bazilijanskega reda Sv.Josafata, p.Igor Harasim OSBM, Protoigumen pokrajine Zaščitnice Presvete Bogorodice na Poljskem, rektor Ukrajinskega Papeškega Kolegija v Rimu, in več kot 50 duhovnikov. V skupni molitvi so bili združeni predstavniki vseh Ukrajinskih verskih skupnosti v Večnem mestu in njegovi okolici, od semeniščnikov in do laikov.
Vera, ponižnosti, vnema in pogum - štiri besede, ki karakterizirajo Sv.Josafata, kot osebo, kot meniha, kot škofa, kot svetnika - je dejal v pridigi nadškof Cyril. "Na vse te vrline je mogoče opozoriti, če vemo za njegovo biografijo," je bila misel pridigarja. Poudaril je, da je vera odločila mladeniču, da sledi Kristusu, ko se je dotaknila njegovega srca za meniha poslušnosti, kar so storili številni akti kesanja, na vnemi škofa, ko je pridobil slavo "lovilca duš" pogum mučenika, ki je prostovoljno šel ven za izpolnitev svojega morilca. Te vrline, po besedah pridigarja, lahko podoživljamo in sledimo, toda, če se jih pravilno razume, imajo lahko negativni karakter, postanejo negibne, ki bi morale slediti zgledu sv.Josafata, izogniti. Vera se lahko sprevrže v iracionalni položaj do vere, stalnega poniževanja in izgube dostojanstva, mogoče jo je zamenjati za ponižnost, vnema lahko ljudi potisnite v fanatizem in pogum, in tako lahko pride do neumnosti. "V vsaki podlagi obstaja nevarnost napuha - je dejal nadškof Cyril.
- Torej se vprašajte, kaj lahko resnično združi vrline, in jih privede do njihove pozitivne vrednosti? "Odgovor na to vprašanje je ljubezen, ki premaga strah, celo strah pred smrtjo. "Če so vrline, morajo biti razvrščeni po glavnem pilastru, ki se zanašajo, da se ne spustite v skrajnosti. Ta njihova podpora je ljubezen. Zestobo, poslušnost, vnemo in pogum, je treba združiti, in se ravnati po vezi ljubezni, ki postane mogoča le, če obstaja resnična ljubezen do Boga. To je tisto, kar storijo mučeniki, ki so umrli za kakšen ideal", - je dejal pridigar.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Kazahstan: Rušenje kapel v zaporih v Kazahstanu

2011-11-13T14:19:00.001+01:00

Kazahstanska vlada je zaprla vse muslimanske molilnice in krščanske kapele v vseh zaporih. Utemeljitev tega koraka prihaja v okviru novega zakona, ki prepoveduje vsako versko dejavnost v javnih objektih. Ta zakon je bil sprejet 13. oktobra letos, zaradi boja proti islamskemu ekstremizmu. Sprva sta imeli Kazahstanska islamska skupnost in Kazahstanska pravoslavna Cerkev, izjemo v tem zakonu, saj sta bili uvrščeni v kulturno dediščino države. Vendar pa je bilo po odkritju številnih ekstremističnih skupin v državi, razveljavljena ta oprostitev. Kmalu bo tako zaprto 163 takih kulturnih mest,ki se nahajajo v zaporih. Približno 100 od teh ima Muslimanska skupnost, druge pa Kazahstanska pravoslavna Cerkev.
PREVOD
Vir: AsiaNews, Radio Vatikan, 12. novembra, Slovaški program

Komentar - Albanija: "Sodišče ljudi" razpravlja

2011-11-13T14:16:00.001+01:00

Vatikansko Združenje "Sodišče ljudi", bo imelo sejo, dne 14. do 16. novembra, v glavnem mestu Tirana. Srečanje bo z naslovom "O tem, kaj misli tisti, ki nič ne veruje?" Veliko verskih, političnih in akademskih dostojanstvenikov bo, ki bodo govorili in sodelovali. Tema Delo, mora biti v središču. Predsednik Papeškega Sveta za kulturo, Gianfranco Ravasi, meni da bodo različni govori in predavanja. Župan Tirane Bamir Topi, in premier Sali Berisha, bosta tudi prisotna. Združenje je bilo ustanovljeno s Papeškim kulturnim Svetom. Njen namen je spodbujati dialog, med Katoliško Cerkvijo in neverujočimi.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 12.nov.2011, Nemški program

Komentar - Ukrajina: Ruski Patriarh Kiril, izboljšanje v pravoslavno-katoliških odnosih

2011-11-12T23:14:00.002+01:00

Patriarh Moskve in vse Rusije Kiril, je poudaril pozitivne dinamike, v odnosih med Pravoslavnimi in Grkokatoličani v Ukrajini. Hierarh je poudaril, da "dokler se konflikt v celoti ne reši, je neobhodno treba vzpostaviti boljše odnose."
Ko smo že pred slušatelji, ki je potekalo na Diplomatski Akademiji Rusije, je vodja Ruske Pravoslavne Cerkve dejal, da v splošnem razvoju Pravoslavno-Katoliškega dialoga, narašča pozitivna dinamika v zadnjih 5 letih, je poročala agencija "Interfax".
Po mnenju Patriarha Kirila, "je tako za obe Cerkve očitna potreba, da sodelujejo pri soočanju z izzivi sodobne družbe: proces liberalnega sekularizma, globalizacija, kriza družinskih vrednot in norme tradicionalne morale. Patriarh Kiril je poudaril pomen skupnega delovanja v "obrambo tradicionalnih krščanskih vrednot, na temeljih vplivnih struktur mednarodnih institucij: OZN, Svet Evrope, OVSE, Evropska Unija."
Vprašanje primata Papeža, je Patriarh Kiril imenoval, kot osrednji pomen za razvoj teološkega dialoga, med Pravoslavnimi in Katoličani.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Beloruski program

Komentar - Rusija: Moskva je gostila forum teologov Vzhodne in Srednje Evrope

2011-11-12T23:12:00.001+01:00

Z blagoslovom ordinarija nadškofije Matere Božje v Moskvi, metropolita Pavla Pezzi v prestolnici, od 14.-18. novembra, se bo začel Šesti Forum teologov Vzhodne in Srednje Evrope. To je v organizaciji nadškofije Matere Božje in Frančiškanskega reda v Rusiji, s sodelovanjem kulturnega centra "Duhovna Biblioteka", in sklada "Umenost dobrote." Toda po navdihu foruma, se nam je javil profesor na Katoliški univerzi v Lublinu, p.Celestin Napyurkowski. Tema našega foruma - "Kultura, v kateri potrebujemo: krščanske vrednote v sodobni Evropi." Ustvarjali ga bodo govorniki iz Poljske, Slovaške in Rusije, vključno s pravoslavnimi udeleženci na srečanju.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Poljska: Srečanje grkokatoliške duhovščine na Poljskem, na temo nove evangelizacije, in predstavitev katekizma UGKC

2011-11-12T23:10:00.001+01:00

Dne 9. novembra 2011, v kraju Dambrovitsi ,v bližini Lublina, se je začelo tridnevno srečanje duhovnikov in katehistov iz Przemysl-Varšavske arheparhije UGKC na Poljskem, v katerem je bil predstavljen katekizem UGKC, "Kristus - Naša Pasha", in obravnava vprašanja, povezana z novo evangelizacijo.
Kot je v intervjuju za KAI (katoliška tiskovna agencija na Poljskem) povedal arhiepiskop Ivan Martinyak, Metropolit Przemysl-Varšavske arheparhije, je v Cerkvi prepogosto sprejela slogan na temo evangelizacije, vendar obstaja nevarnost, da bo to ostal prazen slogan. "Sveti Oče pravi, da nekateri slogan, ki ga potem v vseh primerih preglasijo, v različnih jezikih, vendar pogosto leži z zelo nizko vsebino, je dejal vladika Ivan. Z ponovno enakimi pridigami, in z enakimi metodami, se lahko izvajajo v župniji novi programi. Te ideje pa so nekaj globljega: da bi lahko kdorkoli mogel evangelizirati, bi moral biti vsak sam evangelizator, saj še danes najlepšo pridigo nihče ne pripravi".
Srečanja duhovnikov in katehistov arheparhije, ki je neke vrste stalna formacija, ki se pojavlja dvakrat na leto, in je v njo prav tako vključen Metropolit Martinyak. Sredi tem sedanjega srečanja, pa se jim v katekizmu predstavlja tudi vprašanje, kako prilagoditi kateheze za skupine, ki so izven šole, ter kako izvesti oznanjevanje evangelija v lokalnih cerkvah. "Prenašati tako, - je poudaril arhepiskop Przemysl-Varšavski, - da bodo želeli ljudje sami sebe evangelizirati, da bodo živeti po veri Kristusa. Brez tega, bo vse, kar ostane samo prosto Govorjenje."
V četrtek, 10. novembra, je udeležence obiskal Stanislaw Budzik, rimo-katoliški nadškof Lublina, ki je prav tako delil svoje misli o pomenu kateheze, ki kažejo, da je lahko novi Katekizem, dobro orodje za to delo. "Vi imate zelo dobro knjigo, ki je odmev evangelija, ki je močan vir Jezusa Kristusa",jedejal nadškof Stanislaw, ko je prejel v dar, izvod Katekizma UGKC, "Kristus - naša Pasha".
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Rusija: Komunizem je še vedno vgrajen v resnici

2011-11-12T23:09:00.001+01:00

V Ruski družbi je še vedno prisotna sovjetska miselnost, kot pravi p. Georgij Mitrofanov, znani zgodovinar, profesor na Teološki Akademiji v Sankt Petersburgu. Pravoslavni duhovnik opozarja, da so bile spremembe, ki so se zgodile v Rusiji, površne, in niso povzročile temeljite spremembe, v načinu razmišljanja sodobnih Rusov.
Boji za spremembo imena ulic in krajev, bi lahko postali, pomnenju p. Mitrofanova, spodbuda za zavrnitev komunistične preteklosti, in do spremembe miselnosti Rusov. Ne ovirati kateri koli zunanje dejavnike, ampak pa se morajo narediti spremembe v samih Rusih. Glede na pravoslavnega profesorja, se je komunizem združil z današnjo realnostjo, in se je prilagodil. Totalitarizem je izdelal ljudi, katerim ni potrebna vsaka ideja, in da je to razlog, zakaj danes ne moreš govoriti o post-sovjetski Rusiji, ampak o post-ruski družbi.
"Danes se je rodila nova država, odtujena od svoje pretekle zgodovine, saj je bilo 70 let totalitarizma, pustilo veliko večje rane, ki so globoke vtisnjene posledice v človeške zavesti, kot običajno obdobje iste dolžine," je dejal p.Mitrofanov. V tem času so izločili iz družbe najboljše državljane, ki so navadno najbolj pripravljeni za ohranjanje zgodovinskega spomina. "Po potrebi so nato ustvarili elite, ki so socialno izhajali iz plemstva, kmetov, intelektualcev in delavcev, ki niso v rokah nekaterih posameznikov iz drugega planeta, ampak iz lastne, najhujše družbe. In so jo pravkar prenesli na naslednjo generacijo miselnega obnašanja z tradicionalnimi vrednotami", je povzel njegov govor protojerej.
W. Raiter, Moskva
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Egipt: Politična aktivnost Koptskih kristjanov v Egiptu

2011-11-12T23:07:00.001+01:00

Shenuda III., najvišji predstavnik Koptskih pravoslavnih kristjanov v Egiptu, je pozval vse vernike, da sodelujejo na prihajajočih parlamentarnih volitvah v državi, ki bodo potekale 28. novembra. V svojem sporočilu izraža spodbudo, da ne bodo imeli strahu za izvolitev muslimanskih zmernih kandidatov, ki so se pripravljeni zavzeti za Egiptovske kristjane. Kot pravi, "vaša udeležba na volitvah bo zagotovila ravnovesje med zmernostjo in ekstremizmom." Glede na pomembnost prvih post-Mubarakovih volitev, bo Koptska Cerkev sodelovala v kampanji za pomoč kristjanom. V Aleksandriji so se tako mladi organizirali v župnijah, v t.i. "občinski odbori", katerega cilj je, pomagati kristjanom, v aktivnem političnem življenju.
Čeprav kristjani predstavljajo 10% prebivalstva, so približno 8 milijonov, zaradi socialne in verske diskriminacije, Kopti niso nikoli igrali aktivne vloge v politiki. Zaradi pasivnosti in brezbrižnosti, so bili udi pogosto obtoženi od zmernih muslimanov.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 11. novembra, Slovaški program

Komentar - ZDA: Odstotek neporočenih je višji od odstotka, ki živijo v zakonski zvezi

2011-11-12T23:06:00.001+01:00

V ZDA je prvič število neporočenih, preseglo odstotek tistih, ki so poročeni. Rezultat je objavil demografski inštitut "Pew Research Center", in spodbudilo v državi, razpravo o prihodnosti družine. Glede na raziskave, je 43% vprašanih dejalo, da so kot poročeni "zelo zadovoljni", medtem ko je na enako raven odgovorilo, le 24% neporočenih. Skoraj 20% moških, starih 25-34 let, živi s starši. Po mnenju podpredsednika Znanstvenega odbora za teden sociale, sociolog Luc Diotallevi, to tudi do neke mere vpliva na gospodarsko krizo. Dvigovanje povprečne starosti za vstop v zakonske zveze, se ne šteje, kot posledica splošnega upočasnjenja procesa zorenja, kot je dejal, po njegovih besedah, da je to "zelo moteč pojav." Luc Diotallevi se je odzval na morebitne prispevke katoličanov, k zavesti o pomenu družine, in njene vloge v družbi. Poudaril je potrebo po pričevanju družinskega življenja, prijateljstva in vrednot, ki se nanašajo na to vprašanje: "Mi lahko potrdimo, da je v svobodni družbi, kot je ta, v kateri živimo, lahko resnična, globoka, odkrita v odnosih, ki bodo trajale vse življenje".
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 10. november, Slovaški program

Komentar - Albanija: Cerkev dohiteva zamujeno

2011-11-12T23:04:00.001+01:00

Albanski škofje so razpravljali o novi različici Rimskega Misala, v Tirani, na zadnjem plenarnem zasedanju tamkajšnih škofov. Cerkev, ki je doživela ateističen režim na Balkanu, počasi dohiteva zamujeno, in dela na zaključku albanske različice Katekizma Katoliške Cerkve. Blaženi Janez Pavel II, pa je obiskal albanske vernike, že pred skoraj 20 leti, v letu 1992.
Tamkajšnji katoličani se tudi pripravljajo na vrsto pomembnih obletnic; na cerkveno, kot je, na 1700-letnico edikta cesarja Konstantina Velikega, in nacionalna, povezanih z že stoletjem neodvisno Albanijo.
Albanski škofje so tudi obvestili, da bo to dragocena sredstvo lahko v pomoč duhovnikom, za prvo popolno izdajo dokumentov Drugega Vatikanskega Koncila. Njihova objava Rimskega Misala, se pričakuje spomladi, in bo točno pol stoletja po otvoritvenem zasedanju Drugega Vatikanskega Koncila. Objavljena publikacija povezuje tudi z pastoralne pobude, napovedane od papeža Benedikta XVI za leto Vere.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Rim: Tečaj o sakralni gradnji

2011-11-12T23:03:00.001+01:00

Dne 8. novembra, se je v Rimu na sededežu Italijanske škofovske konference, začel prvi tečaj, ki ga je organizirala Nacionalna služba za izgradnjo sakralnih krajev, na katerega so poklicani vsi škofijski delavci, ki so zadolženi na bilo kakšen način na tem področju, med katerimi so ravnatelji uradov, sodelavci, ampak tudi škofijski ekonomi in generalni vikarji. Strokovnjaki bodo dali na tečaju sodelavcem izhodiščne točke za razmišljanje o delu, ki obsega obdobje od projekta do gradbiišča, ter od upravljanja s sakralnim mestom do njegovega vzdrževanja.
Izkušnja, ki je utečena v zadnjih letih, je objasnil za Italijanski katoliški dnevnik AVVENIRE msgr. Giuseppe Russo, voditelj omenjene službe, je očistil zaupanje, da ustvarjanje gradbenih mojstrovin, skrb za njo, in upravljanje z njo, zahteva od strani škofij in župnij, ne samo temeljito pripravo na področju duhovnosti, liturgije in arhitekture, ampak tudi odgovornost ter poznavanje zakonov in razpoložljivih tehničnih in administrativnih sredstev.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Hrvaški program

Komentar - Eritreja: Preroška in oznanjevalna navzočnost Cerkve v Eritreji

2011-11-12T23:01:00.001+01:00

Afriška država Eritreja letos praznuje stoletnico ustanovitve apostolskega vikariata. Ko se tamkajšnja katoliška Cerkev spominja svoje zgodovine, se je namesto zunanjih praznovanj raje odločila za slovesne obrede. Vernike so povabili na večernice in evharistično bogoslužje v katedralo glavnega mesta Asmara. Prisotni so bili vsi eritrejski katoliški škofje.
Krščanstvo v Eritreji je po izročilu prisotno od 4. stoletja dalje. Zgodovina vikariata pa se je začela 7. februarja 1911, ko je papež Pij X. eritrejsko apostolsko prefekturo, ustanovljeno leta 1894, povzdignil v vikariat. Vodenje je zaupal italijanskemu kapucinu Camillu Carrari. Pater Carrara je trinajst let, vse do svoje smrti leta 1924, vikariat vodil z izrednimi sposobnostmi. Med drugim je spodbujal duhovne poklice med domačini; bogoslovce je pošiljal v etiopski kolegij v Rimu; na ozemlju tradicionalnih verstev je odprl nove misijonske postojanke; posodobil je kateheze; podpiral je preganjane spreobrnjence; tiskal šolske in liturgične knjige v različnih jezikih; začel je izdajati dve reviji; zgradil katedralo v Asmari; odpiral je šole, sirotišnice in dispanzerje; skrbel je za misijonarje in si skupaj z njimi prizadeval za prevod Svetega pisma.
Sledila so leta vojne in tuje okupacije, med katerimi pa so si naslednika p. Carrare prav tako z izjemno apostolsko in misijonarsko delavnostjo prizadevali za dialog in mir. V tistem obdobju je bila ustanovljena katoliška univerza. Ko se je nato začela vojna za neodvisnost Eritreje, je katoliška Cerkev izgubila veliko svojih ustanov in s tem tudi sredstev za spodbujanje človeškega in družbenega razvoja. Vikariat se je posvetil predvsem pomoči žrtvam vojne, suše in lakote. Mnogi možje in žene so se žrtvovali ter se pogumno soočili z izgnanstvom, zaporom in nekateri celo s smrtjo. Leta težke preizkušnje so tako hkrati postala leta notranjega razvoja vitalnosti Cerkve. Med drugim je močneje prišla do izraza vloga laikov.
Po stotih letih ustanovitve apostolskega vikariata v Eritreji, se tamkajšnja katoliška Cerkev tako spominja vseh uspehov in tudi porazov, ki so neizogibni pri vsakem človeškem delu. Zaveda pa se, da njihovo delo vedno spremlja Bog, ki jih je že v preteklosti blagoslovil s prisotnostjo modrih voditeljev, velikodušnih misijonarjev, misijonark, duhovnikov, redovnic in laikov. Cerkev v Eritreji tako sedaj nosi veliko odgovornost, da se iz preteklih izkušenj uči in prevzame vlogo preroške in oznanjevalne navzočnosti v nelahki sedanjosti njihove dežele.
Vir: Radio Vatikan, 10. november 2011, Slovenski program

Komentar - Prenovljene freske v kapeli odkritja Sv.Križa v Jeruzalemu

2011-11-12T22:59:00.001+01:00

V teh dneh bodo luč sveta ponovno ugledale prenovljene freske na stenah v kapeli odkritja Sv. križa, ki se nahaja pod baziliko Božjega groba v Jeruzalemu. Gre za ostanke fresk, ki naj bi izvirale iz 12. stoletja. Za delo prenove je poskrbela italijanska prostovoljka Maria Cristina Colombo, pod vodstvom sodelavcev ATS pro Terra Sancta in ekonomata Kustodije Svete dežele. Gre za eno izmed dejanj širšega projekta, ki nosi naslov Središče sveta, in spada med pobude kustodije, s katerimi le-ta želi spodbuditi poznavanje Svete dežele. Pri projektu sicer sodelujeta tudi Univerza v Firencah oz. njen oddelek za restavratorstvo in konzervatorstvo ter frančiškanska biblična šola (Studium Biblicum Franciscanum) v Jeruzalemu. Projekt Središče sveta med drugim vključuje izdelavo tridimenzionalnih virtualnih barvnih modelov bazilike, video predstavitve in projekcije, dvd in ustanovitev novega informacijskega centra o Božjem grobu.
Vir: Radio Vatikan, 10. november 2011, Slovenski rogram

Komentar - Rusija: ekumenizem ob Materi Božji iz Kazana

2011-11-10T22:27:00.001+01:00

Katoliški in pravoslavni kristjani so skupaj praznovali praznik Marije Kazanske v Kazanu, na slovesnosti, ki se jo je udeležil tudi, predsednik Oddelka za zunanje cerkvene odnose Moskovskega Patriarhata, metropolit Hilarion Ałfiejev, ki je skupaj z lokalnim nadškofom Anastazijem, skupaj vodil praznovanje.
Na dan slovesnosti so kopijo ikone Marije Kazanske, znane kot "Vatikanska", že po zgledu na dejstvo, ko jo je vrnil blaženi Janez Pavel II, nazaj Rusom, so jo preselili iz pravoslavne cerkve Povišanja Križa, v samostan Bogorodice, do cerkve Marijinega Oznanjenja. Tam je potekalo glavno praznovanje. Po njihovem zaključku, so na zvonjenje vseh zvonov, odnesli Kazansko ikono, v procesiji do cerkve Povišanja Križa.
Procesije so se udeležili tudi katoličani, pod vodstvom duhovnika iz lokalne župnije Povišanja Sv. Križa, p. Diogenisa Urkiza, ki je dejal: "Vsako leto, z radostjo sodelujemo v procesiji, v čast Matere Božje, molimo za edinost vseh kristjanov, prosimo za Rusijo in blaginjo vseh njenih državljanov, ne glede na njihovo narodnost in vero." Poudaril je dejstvo, da je kopija ikone Marije Kazanske, ki je trenutno v procesiji, že 11 let, ko je bila še v prostorih Papeške palače papeža Janeza Pavla II v Vatikanu. Prenos ikone od Papeža, do vernikov Ruske pravoslavne Cerkve, v osebni prisotnosti do Patriarha Aleksija II, je nato sprožilo upanje za izboljšanje pravoslavno-katoliških odnosov. Gesta ljubezni do Ruskih pravoslavnih bratov, ko je pred nekaj leti, blagoslovil ikono Poljski Papež, je dala impulz za izboljšanje teh odnosov v tem trenutku.
W. Raiter, Moskva
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Moskva: zakoni ekonomije, naravni zakon, Božji zakon, to so cilji poslovne etike

2011-11-10T22:25:00.001+01:00

V končni fazi so potrebe po ohranitvi moralnih standardov v gospodarstvu, je povedalPatriarh Moskve in vse Rusije, Patriarh Kiril. Patriarh je bil gost Moskovskega Italijansko-Ruskega simpozija o dejavnosti bančnikov. Patriarh Kiril je predlagal tudi spremembo osnovnih načel globalnega razvoja.
Vodja Ruske pravoslavne Cerkve je dejal, da bo ta simpozij že velik dosežek, da bo dal navdih za člane dvajsetih najbolj razvitih držav na svetu, če bi že na tem forumu začeli resen dialog o etičnih vrednotah, povezanih z gospodarskimi dejavnostmi človeka. Patriarh je prepričan, da morajo mednarodne organizacije, države, podjetniške korporacije, mednarodne skupnosti, skupaj z verskimi ustanovami, sodelovati pri določanju pravil igre, in moralnih kriterijev svetovnega gospodarskega razvoja. "Človeštvu bi moralo biti tudi dovoljeno do sanj o ohranjanju moralnih standardov, v poslovnih organizacijah", je oznanil vodja Ruske pravoslavne Cerkve. Po njegovem mnenju, naraščajo napetosti, v odnosih med bogatimi in revnimi državami, ampak tudi v državah z "uspešnim" gospodarstvom, kar vodi do socialnih konfliktov. Patriarh Kiril je kritiziral nizko učinkovitost, ali bolje, pomanjkanje le-te, ko gre za dejavnosti mednarodnih organizacij in vlad, pri premagovanju krize. Povedal je, da je sedanji sistem za reševanje konfliktov in mednarodnih sporov, izčrpal svoje možnosti, in postal neučinkovit.
W. Raiter, Moskva
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - V čast (škofa) episkopa-spovednika iz Ukrajine, je posvečen škofijski center v Novosibirsku

2011-11-10T22:24:00.001+01:00

Po poročanju "Sibirskega katoliškega časopisa",iz tiskovne agencije Katoliške škofije Novosibirsk (Spremenjenja) v Rusiji, so bili 8. novembra 2011, v Novosibirsku, posvečeni novi objekti škofijskega centra, ki je bil imenovan v čast škofa-spovednika Aleksandra Hiriya. Veselje lokalnih vernikov, skupaj z ostalimi gosti, je delil škof Milan Šašik, Eparh iz Mukačeva, saj je bil rojen v tej škofiji, kar je sveti spomin na škofa Aleksandra. Nadškof v Astani (Kazahstan) Tomaž Pet, ki vodi Katoliško Cerkev v Kazahstanu, kjer je bil spovednik v izgnanstvu, in se je zavezal dušnopastirskemu delu. Občutek, da smo blizu Papeža, je zagotovila prisotnost Apostolskega nuncija v Ruski federaciji, eminenca Ivan Jurkovič (Slovenec). Tam so bili tudi predstavniki drugih združenj, mestnih in regionalnih oblasti, donatorji in izvajalci gradbenih del.
Častiti Josef Werth SJ, redni škof vNovosibirsku, je govoril o fazah gradnje novih prostorov kurije, ki je trajala 12 let, in o tistih, ki so zagotovili potrebno podporo. V novi zgradbi ne bo le škofija zajemala prostore, ampak tudi Katoliška televizija, redakcija časopisa, knjižnica. Škof je dejal, da je bilo že v času gradbenih del vprašanje, po katerem naj se imenuje nov center. In povsem spontano je prišlo, da si ogledamo lik Presvetega duhovnika Aleksandra Hiriya, ki je 26 let izvajal pastoralno oskrbo v Kazahstanu, in Zahodni Sibiriji.
Še en veseli dogodek je bil za lokalne vernike, ko je bil posvečen naslednji duhovnik Vzhodnega obreda. Vladika Milan Šašik je podelil Irerejsko posvečenje diakonu Pavlu Gladkovu. Treba je omeniti, da je škof Josef Werth, tudi vodja (ordinarij) za vernike Bizantinskega obreda v Rusiji.
VLADIKA ALEKSANDER HIRA se je rodil leta 1897 v Tyačivščini, Zakarpatje-Ukrajina. Po Užgorodskem semenišču in študiju v Budimpešti, leta 1920, je prejel duhovniško posvečenje. Oče Aleksander je poučeval v Užgorodskem semenišču, in kasneje postal rektor v njem. Ob koncu Druge svetovne vojne, ga je blaženi Teodor Romža, na skrivaj posvetil v episkopa.
Leta 1949 je bil episkop Aleksander, aretiran in obsojen na 25 let v delovnih taboriščih. Izpuščen je bil med amnestijo leta 1956, in se vrnil v Zakarpatje, kjer je vodil tajno pastoralno oskrbo, in posvečeval duhovnike, zaradi katerega je bil aretiran še enkrat, in obsojen na 5 let prisilnega dela, ne da bi imel pravico do vrnitve v Ukrajino.
Od leta 1957, je vladika Aleksander Hira živel v Karagandi, Kazahstan. Tam je nadaljeval z pastoralno skrbjo za lokalne katoličane, in v času kratkih izletov v Ukrajino, je tajno posvečeval duhovniki za Mukačevsko Grkokatoliško eparhijo. Dne 26. maja 1983, je vladika-spovednik odšel za večno nagrado v nebesa.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - V UGKC na ozemlju Ukrajine so ustanovljene tri nove metropolije

2011-11-10T22:20:00.001+01:00

V torek, 8. novembra 2011, je Oddelek za informacije v UGKC, informiral, da bodo na ozemlju Ukrajine ustvarili tri nove metropole. Glede na poročilo se bodo, 29. novembra v Lvivu, 13. decembra v Ivano-Frankivsk, in 22. decembra v Ternopilu, se bo odvijala Arhierejska (škofovska) liturgija, v katerem se bodo prebrali odloki za vzpostavitev, v tem zaporedju, Lvivska, Ivano-Frankivska in Ternopil-Zborivska metropola.
Za ustanovitev treh novih metropolij, se je odločila Škofovska Sinoda UGKC. Za člane metropolije v Lvivu, bo škof Igor Voznyak iz Češke, ki bo vodil Lvivsko nadškofijo; Stryiska, Sambirsko-Drohobyčka in Sokalsko-Žovkivska eparhija, z Ivano-Frankivsko metropolijo, ki jo bo vodil škof Vladimir Viytyšyn; za vodjo Ivano-Frankivska in Kolomijsko-Černivtsko eprhijo, in Ternopil-Zborivsko, ki jo bo vodil škof Vasyl Semeniuk, Ternopil-Zborivska in Buchach eparhijo.
Po besedah Njegove blaženosti Sviatoslava, so ustanovljene nove metropole, zelo pomemben korak v naravnem razvoju UGKC, proti Patriarhatu. Danes v Ukrajini obstaja ena sama metropolija, Kijevsko-Galicijska, s sedežem v Kijevu. "Taka struktura, označuje glavo UGKC, ki odraža stanje Cerkve, ki smo jo imeli v času Kijevske Rusije. Samo en metropolit, je bil, de facto, vodja lokalne Cerkve, in je zato imel nadzor nad škofi na svojem ozemlju. Očitno je, da se je več kot tisoč let, naša Cerkev razvijala, predvsem v Ukrajini. Danes je treba izboljšati to naravno stanje Cerkvene strukture. Zato, da bi zagotovili ustrezno pastoralno skrb za naše vernike, je bila odločitev Sinode škofov UGKC, in z blagoslovom Apostolskega Sedeža, smo oblikovali tri nove metropolije."
Po ustanovitvi novih cerkvenih pokrajin v UGKC, bo sedem metropol. Na novo ustvarjena, druga metropolija v Ukrajini, je Kijevsko-Galicijska, ki jo vodi Njegova blaženost Sviatoslav. Sestavljena je iz Kijevske arhieparhije, Donetsko-Harkovskega, Odesa-Krimskega in Lutskega eksarhata. Poleg tega še UGKC, pripadajo Przemylsko-Varšavska metropola na Poljskem, Metropolija Philadelphia v ZDA, in metropolija Winnipeg v Kanadi.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Švica: Cerkev brez duhovnikov

2011-11-09T21:18:00.001+01:00

Cerkev v Švici se pripravlja za prihodnost brez duhovnikov. Danes je večina lokalnih duhovnikov že upokojenih. In za nekaj let, bo stanje še slabše. Čeprav se to zdi očitno vprašanje, je konferenca Švicarskih škofov, zaprosila za mnenje strokovnjake, ali sociologe. Dve strokovnjaka sta pripravila podrobno poročilo, o stanju lokalne duhovščine, in napovedi do leta 2029. Ob koncu meseca se bo to pojavilo tudi v knjižni obliki, in bo postalo osnova za razpravo o prihodnosti Cerkve, v kateri je pomanjkanje duhovnikov.
Kot je pokazala študija, statistično duhovnik v Švici, stoji na pragu upokojitve, in je star 65 let. V skoraj vseh škofijah, je stanje podobno zlu. Relativno dobro je edino v italijanski škofiji Lugano. Tam, je povprečna starost 61 let, in 44 % duhovnikov se približuje 55 letu. Arnd Bünker in Roger Husistein, sociologa, ki sta vodila študijo, kažeta, da je v smislu poklicnega položaja, Katoliška Cerkev ni nobena izjema. Katoliška Cerkev samo deli usodo s Protestanti, ki se že dolgo borijo s pomanjkanjem duhovnikov, čeprav so lahko poročeni.
PREVOD
Vir: radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Razstava III. mednarodnega zbora ikonografov "Novica 2011"

2011-11-09T21:17:00.001+01:00

"Božji glasniki Stare Zaveze". Pod tem imenom, so bili za dva tedna v Lemkovski vasi Nowica (Rusini na JV Poljske) pod okriljem Grkokatoliške metropolije Przemysl-Varšava, vladike Ivana Martyniaka, in generalnega konzula Poljske v Lvivu, g. Yaroslava Drozda, je bil 3. mednarodni zbor mladih slikarjev iz Ukrajine, Poljske, Slovaške in Belorusije. Dne 5. novembra 2011, so bile raztavljene ikone, ki so bile razporejene v Narodnem muzeju v Lvivu. Profesor Lvivske Akademije za umetnost, Roman Wasylyk, ki je med razstavo dejal:
V imenu Rimskokatoliške metropolije Lviv, njenega škofa Mieczyslaw Mokšitsky, je udeležence pozdravil Generalni vikar nadškofije Lviv, mons. Jožef Pavliček, in v imenu pomožnega škofa Lvivske nadškofije UGKC, vladika Benedikt Aleksiyčuk, je dejal oče mitrat Yaroslav Čuhiy za verske časopise in Radio Vatikan.
Njegove misli in izkušnje je delil tudi dr.Sevastyan Dmytruh, predsednik Komisije sakralne umetnosti Lvivske nadškofije UGKC.
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Pakistan: drama najmlajših kristjanov

2011-11-09T21:15:00.001+01:00

Cerkev v Pakistanu je še enkrat obsodila trgovino z otroki, ki jo izvajajo v tej prevladujoči muslimanski azijski državi. Prav tako je pozvala vlado, da bi nov zakon bolje zaščitil najmlajše že pred zlorabo, spolnim suženjstvom in trgovino z ljudmi. To velja tako za otroke iz krščanskih družin,kot tudi iz muslimanskih. Prejšnji teden je v katedrali v Lahoreju, prejel prvo sveto obhajilo, 9-letni Samuel Sameer, katerega so trgovci z ljudmi ugrabili 23. oktobra. Fant je bil ministrant. Ugrabili so ga iz stavbe katedrale, in zaprli za 10 dni. Trgovci z ljudmi ga niso mogli prodati, in ko so ga mediji začeli iskati, so ga vrgli v reko Ind. Čudežno se je rešil fant s pomočjo katoliškega duhovnika, ki mu je kasneje pomagal stopiti v stik s starši.
Mladi Kristjani v Pakistanu, so zelo pogosto izpostavljeni vsem oblikam izkoriščanja, in pravega suženjstva, in celo mučeništva, katerega doživljajo s strani muslimanov. Letos je bilo v državi, že 55 umorjenih otrok, ki so bili prej uporabljeni, kot spolni sužnji.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Kometar - Zgodovina je učiteljica življenja

2011-11-09T21:13:00.001+01:00

Zgodovina je učiteljica življenja, samo ker smo bili ljudje zmeraj slabi učenci. In prvi, in drugi del izreka se običajno zavemo, ko vlak že odpelje. Tako se to gotovo dogaja na vseh meridijanah in paralelah, in nas zadane tisto kar se dogaja, kar se je dogajalo, in kar se ima še dogoditi na naših področjih v našem podnebnem pasu. Tako se na primer, občasno pojavljajo ljudje ki, ne da bi zanikali zgodovino, ampak ji ne dajo, da pride na luč dneva. Pa, namesto da se usmeri na resnico preteklosti, posamezniki prigovarajo tiste, ki jo želijo odkriti in razkriti resnico, da ne pridejo do dna. Takšni posamezniki pa, kot da bi navadno živeli stalno v preteklosti, in kot takšni, ne morejo graditi sedanjosti, ampak še manj prihodnost. Beseda se večinoma nanašajo na zgodovinske zločine, katere so počenjali danes ognjeviti antifašisti, ki so bili nekoč ideološko zaslepljeni s komunizmom, s Stalinovim pečatom, brez obzira na to, če se to morda poskuša zanikati. Ampak tisti posamezniki, ki so slučajno preživeli preganjanja, in kateri nikakor niso mogli izvedeti, kaj je s člani njihovih družin, so bili v stalnem strahu, da se o tem sploh nekaj tudi spregovorijo. Pogosto so svoje muke, kot tudi njihovi pobiti sorodniki, enostavno odnesli s seboj v grob. Ampak ni beseda danes o tem, da se gre v preteklost zaradi nekakšnega izleta, ampak da bi se prav, tudi ti današnji medosebni odnosi na našim območjih, enostavno začeli temeljiti na resnici, in ne na ideologiji. Kot je Papež o tem govoril z nemškim veleposlanikom. Sedaj je vprašanje, ali hočemo dopustiti ,da vlak odpelje, in da se spet nič ne naučimo danes, za svoj boljši jutri.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Hrvaški program

Komentar - V Romuniji je bilo srečanje grkokatoliških škofov v Evropi

2011-11-09T18:02:00.001+01:00

V romunskem mestu Oradea, je bilo od 3. do 6. novembra, 14. srečanje Katoliških škofov vzhodnega obreda, o prispevku katoliških Cerkva vzhodnega obreda v Evropi, za novo evangelizacijo. Na poziv krajevnega škofa msgr. Virgilo Bercea, se je na srečanju zbralo okoli 70 sodelavcev, škofov in strokovnjakov.
Kar se pa tiče Nove evangelizacije in vloge katoliških Cerkva vzhodnega obreda, so sodelavci predvsem spoznali, da je kriza, ki jo svet danes preživlja, v bistvu antropološke narave, ter deloma plod sekularizma, ki je izval nepravično marginalizacijo Boga, tako na javnem, kot tud na privatnem področju. To je prineslo do nežne izgube osebne identitete, zaradi česar, posameznik pogosto ni v stanju opravičiti samega sebe, ampak tudi ni usmerjen do lastnega življenja. Tudi katoliške Cerkve vzhodnega obreda, so po živahnosti vse bolj izražene po ponovni dosegi svobode, pred 20-imi leti, čutijo se poklicane, da se vključijo v reševanje teh splošnih problemov, še posebno zaradi tega, ker se to nanaša na številne njihove izseljene vernike, kateri pred svojimi Cerkvami postavljajo pastoralna vprašanja, ki zahtevajo odgovore in originalne rešitve.
Nadškof Salvatore Fisichella, predsjednik Papeškega sveta za oznanjevanje Nove evangelizacije, je poudaril nekatere naloge, ki jih pričakuje nova evangelizacija, med katerimi je jačanje občutka pripadnosti iz katerega izhaja trdna identiteta, skrb za jezikovno izraževanje, skrb za lepoto, o liturgiji, ampak tudi o katehezi in stalni formaciji. Na srečanju je bila beseda tudi o doprinosu Bizantinske umetnosti, v kontekstu nove evangelizacije, ampak je poudarjen tudi zelo pomrmben vidik liturgije katoliških Cerkva vzhodnega obreda.
Pred vse večjim sekularizmom in konsumizmom v družbah Vzhodne Evrope, je naloga Cerkve, po mišljenju nadškofa Cyrila Vasila, tajnika Zbora za Vzhodne Cerkve, ponuditi državljanski družbi, kako bi se zmanjšale strašne posledice divjega kapitalizma, izkušnja Socialnega nauka Cerkve, kot zdravilo za srupene povojne pojave tržnega gospodarstva. Ob tem se spomnimo, da so se številni verniki Vzhodnih katoliških Cerkva izselili, zaradi gospodarskih problemov, poudaril je, da to pomeni, da je njihovo pastoralno delovanje potrebno razumeti v misijonarskem vidiku, in v luči sedanjega družbenega konteksta. Na kratko, da se pastoralni kontakt s doseljenimimi verniki ne sme omejiti samo na Bogoslužje, ampak se to nanaša tudi na njihove razmere življenja. Verniki se tako, po besedah nadškofa Vasila, ne smejo občutiti zapuščeni od svoje Cerkve.
Kar se tiče „praktičnega ateizma“ ki se vse bolj širi, se postavlja vprašanje, kako pobuditi zanimanje za stvari katere presegajo človeško omejen, materialistični in utilitarističii nazor? Na srečanju se je govorilo tudi o navzočnosti laikov v katoliškim Cerkvah Vzhodnega obreda. Navzočnost njihovih vlog ni nova, ampak so v mračnih letih komunizma one prenšale usodo svojih pastirjev. Danes se nadaljuje aktivno vključevanje v pastoralo, posebno na področju poučevanja religije in v aktivnosti klera.
Srečanje je bilo v srčnem in prijateljskem razpoloženju, ki je bilo obogateno s trenutki molitve in vsakodnevnega evharističnega slavja lokalne grko-katoliške skupnosti, kot tudi tiste iz Latinskega obreda. Rezultati del bodo prenešeni v obvestilu, ki bo predano tajništvu Škofovske Sinode v očeh njenega 13. splošnega rednega zasedanja, ki se bo držalo v Rimu, v oktobru 2012.
Naslednje srečanje škofov v katoliških Cerkvah Vzhodnega obreda, leta 2012, ki bo v Zagrebu, od 8. do 11. novembra, na poziv križevaškega škofa Nikole Kekića, ob priliki 400. obletnice obnove cerkvene skupnosti na Hrvaškem.
Vir: Radio Vatikan, Hrvaški program

Komentar - ZDA: Škofje svarijo pred posledicami spremembe Zakona o zaščiti zakonske zveze

2011-11-09T17:59:00.001+01:00

Vse osebe imajo legitimno pravico do spoštovanja, vendar pa ni dejanske potrebe po drugačni opredelitvi temeljnih družbenih institucij. Tako so se škofje Združenih držav Amerike odzvali na ponovne poskuse dopolnitve Zakona o zaščiti zakonske zveze (Defence of Marriage Act - DOMA). Ta ščiti zakonsko zvezo kot zvezo med enim moškim in eno žensko. Gre za zakon iz leta 1996, ki ga odobrava večina prebivalstva v 41 ameriških državah, kjer je poroka med istospolnimi partnerji prepovedana. Ameriški škofje v pismu, ki so ga naslovili na pravosodni odbor ameriškega senata, izražajo zaskrbljenost glede posledic, ki bi lahko sledile iz dopolnitve Zakona o zaščiti zakonske zveze, ki bi istospolno zvezo izenačil z zvezo med enim moškim in eno žensko. Škofje izpostavljajo, da je treba ohraniti družbeno vrednost in vlogo tradicionalne zakonske zveze. Zakon je namreč popolna zveza, sklenjena med enim moškim in eno žensko, namenjena stabilnemu, zvestemu in plodnemu skupnemu življenju moža in žene, povezovanju in dopolnjevanju spolnih razlik in porajanju novega življenja. Družbeni pomen in prizanavanje tradicionalnega zakona izhajata namreč iz dejstva, da sta moški in ženska po naravi ustvarjena za porajanje novega življenja. Tudi kadar zakon ni blagoslovljen z rojstvom otrok, lahko mož in žena predstavljata družbeni model v smislu vzajemnega sodelovanja med različnima spoloma ter oblikujeta dom za posvojitev otrok. Zakonska zveza je vedno bila in je ustanova, ki je osredotočena na rojstvo otrok, trdijo škofje. Po njihovem prepričanju bi spremenjena opredelitev zakonske zveze v središče postavila odrasle in to v škodo otrok. Izpostavljeno je tudi, da redifinicija zakonske zveze prav tako ogroža temeljno človekovo pravico do verske svobode. Škofje pojasnjujejo, da bi se vse tiste, ki na osnovi osnovnih moralnih in verskih načel ne sprejemajo spremembo tradicionalne opredelitve zakona, lahko obtoževalo pobožnjakarstva, deležni bi bili predsotkov in graje. Te osebe bi bile stigmatizirane in izključene zaradi uveljavljanja verske svobode ter zagovarjanja in življenja svojih vrednot. Vse to se dogaja že v drugih državah, kjer se je tradicionalna opredelitev zakonske zveze zakonsko že spremenila. Verniki, ki so zaposleni v javnih službah so predmet diskriminacije in deležni pritiska obsodb zato, ker zavračajo priznavanje alternativ tradicionalnemu zakonu. V tem smislu Zakon o zaščiti zakonske zveze pomeni tudi nujno zaščito pred ogrožanjem svobode vesti, še trdijo ameriški škofje.
Vir: Radio Vatikan, ZDA, 7. november 2011, Slovenski program

Komentar - Belorusija: Ekumenizem v času svetovne gospodarske krize

2011-11-07T20:12:00.001+01:00

Od 13. do 15. novembra, bodo v Minsku gostili mednarodno konferenco, na temo "Pravoslavno-Katoliški dialog, in krščanske etične vrednote, kot prispevek k družbenem življenju Evrope." To je v organizaciji Inštituta za medverski dialog, Sinode Beloruske Pravoslavne Cerkve in Papeškega Sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, pa tudi v organizaciji "Krščanskega Izobraževalnega Centra Sv.Cirila in Metoda", s podporo Katoliške nadškofije Minsk-Mogilev.
Udeleženci bodo razpravljali o ekumenskih vprašanjih sodobnega sveta, in odgovorih v njihovih Cerkvah, na temo družbene etike. Zatopili se bodo v teme, ki jih je prizadela svetovna gospodarska kriza in kriza vere, krščanske vrednote in tržno gospodarstvo. Na konferenci bodo sodelovali predstavniki Katoliške Cerkve in prav tako Pravoslavne in Protestantske Cerkve, iz Vzhodne in Zahodne Evrope.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ruski program

Komentar - Iran: Brez sledu o Perzijski pomladi

2011-11-07T20:09:00.001+01:00

Arabska pomlad doslej ni pripeljala cvetja v Iran. Poročilo predsednika Komisije Svetovnih Cerkva Nemške škofovske konference, nadškof Ludwig Schick, je ta petek, sporočil iz Irana:
"Mi smo opravili razgovore o tem, ampak tukaj ni bilo vpliva, da smo jasni pogajalski partnerji za njih."
Poslani so potovali z delegacijo Nemške Škofovske Konference (NŠK), in s predstavniki katoliške Pomoči, ki so bili tako do nedelje, v tej državi. Prispeli so v Teheran, v petek, skupaj z nuncijem in predstavniki Katoliške Cerkve. Tudi dobrodelne organizacije in župnije, so oni videli, je dejal nadškof, v pogovoru za Radio Vatikan:
"Cerkev je majhna, morda se ne zdi, da je veliko zunaj, ampak Cerkev je zelo aktivna, teče Katekizem-Po domovih in Katekizem-Šole, je aktivna v karikativnem delu, ima tudi svoje Bogoslužje. To je dobra prisotnost Cerkve, tukaj v Iranu."
To prepričanje lahko pomeni energijo, ne pa Sadje v Iranske javnosti. Tudi če je Kristjanom v Iranu, ustavno dovoljena pravica do verske svobode, ne morejo dati proste poti, za zunanje krščanske misijonarje, na kakršen koli način - vsaj ne do zdaj:
"To je tako kot ena "Nazareška-Situacija", kristjani so v svoji kvazi-Nazareški družini, da je to, kar je možno. In - Nazarečan tudi pomeni, vedno pripravljen in čakajoč na trenutek, kjer lahko nato deluje na zunanji strani. Tukaj smo, da bi bolje razumeli te Kristjane tukaj, in jim pokazali naše spoštovanje in solidarnost, do njih. Potrebujejo našo pomoč, saj si tako majhna Krščanska skupnost prizadeva živeti iz svojih lastnih sredstev."
Predvsem zato, ker se ta Sredstva, vse več in več, zmanjšujejo: že tako majhna Krščanska skupnost v Iranu, se vse bolj seli ven, tako da jih je sploh še 130.000 kristjanov. Mislimo, da je nevernikov 0,5 % (večina so muslimani- Šiiti) prebivalstva. Število katoličanov je približno 14.000. Izseljevanje je že lepo prevzelo Iraške razsežnosti, pravi Schick. Ostali so predvsem starejši ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč in nego.
Na predzadnji dan potovanja, v soboto, je za delegacijo-NŠK, še vedno tudi na programu, srečanje s predstavniki Islamske teologije v Komu. Vsestranski škof Schick upa, da bo to Srečanje tudi pozitivno Vplivalo, na položaj Kristjanov v Iranu.
"Pravkar smo želeli ponovno pokazali, da želimo govoriti z njimi. In smo tudi upanje za njih, da razumejo položaj Kristjanov, in tudi pomagajo Kristjanom zaznati svojo svobodo, kar jim je v resnici tudi dana z zakonom, lahko. Sveti Oče je zelo za Dialog, in ima celo nekaj pobud za Dialog, še iz preteklih let. In tako lahko vsak Dialog, ki pripomore k boljšemu vedenju, razumevanju in cenitvi, samo koristno za dobro sodelovanje obeh religij, zato lahko religije skupaj delujejo za pravičnost, mir in svobodo ljudi."
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Nemški program

Komentar - Arabski kristjani zahtevajo spoštovanje svobodne vesti

2011-11-07T20:05:00.001+01:00

Tudi kristjani arabskega sveta imajo pravico do svobode vesti, verske svobode, in svobodo, da se jih ne ima za državljane drugega razreda. Ali nmajo morda tudi kristjani, kaj za povedat, v postopku demokratizacije arabskega sveta? - piše v uvodniku zadnje številke informativnega mesečnika Latinskega jeruzalemskega Patriarhata „Jeruzalem“, ki ga podpisuje Christopher Lafontaine.
V članku, ki je v celoti posvečen tako imenovani 'Arabski pomladi', avtor opozarja, da se Arabska regija kvari, ter prinaša strašne podatke. Po podatkih Egiptovske Unije za človekove pravice, na primer, kakor poroča agencija Sir, je od februarja zapustilo državo 100.000 Koptov, in so se odselili v ZDA, Kanado, Evropo in Avstralijo. Ampak tudi Irak so po Anglo-Ameriški intervenciji leta 2003, zaapustili kristjani, ki so se našli v tarči muslimanskih skupin, in katere so nove oblasti postavile na rob družbe. Najmanj 400.000 kristjanov je našlo zaklonišče na Zahodu. Po vseh grožnjah, ki so naperjene proti kristjanom na Bližnjem Vzhodu, se imamo resnično zavzeti z molitvijo. Skupaj z vsemi kristjani, recimo „dovolj!“ - stoji na koncu članka.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Hrvaški program

Komentar - Ukrajina: p. Marko Rupnik je opravil duhovne vaje za Katoliške škofe v Ukrajini

2011-11-06T16:52:00.001+01:00

Znani sodobni umetnik in teolog, p. Marko Ivan Rupnik je opravil duhovne vaje (zatočišče) za škofe iz Katoliške in Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve, od 24.-26. oktobra, v Lviv-Briukoviči. Po mnenju Patriarha Sviatoslava, vodja UGKC, "je bil eden izmed najbolj zanimivih sodobnih katoliških teologov pozvan," na duhovne vaje. V Evropi, je p. Rupnik znan po svojih mozaikih. Še posebno, je nameščen mozaik v kapeli Apostolske Palače v Vatikanu, in v baziliki, kjer je pokopan p. Pij, in drugi znani kristjani v Evropi.
"Letno se umaknejo s člani škofovske konference Katoliške Cerkve v Ukrajini, in škofovske Sinode UGKC, v odgovor na željo papeža Benedikta XVI. Papež želi, da predstavniki episkopatov iz Latinskega in Bizantinskega obreda, imajo sestanke, in ustvarjajo notranjo enotnost v Katoliški Cerkvi, med obema obredoma v Ukrajini," je pojasnil Patriarh.
Ko že govorimo o umiku vodij, je vodja UGCC ugotovil, da so to Božji blagoslovi za nas, in da je njegovo učenje, zelo konstruktivno za nas.
Glavna tema Rupnikovega učenja so, osnovna načela duhovnega življenja. Po duhovniku, je človeštvo dragoceno samo, če je napolnjeno s Svetim Duhom, ko živi duhovno življenje.
V sredo, 26. oktobra po umiku na duhovne vaje, je potekalo 9. srečanje med Katoliškimi škofi, iz Bizantinskega in Latinskega obreda.
Tiskovni Urad UGKC
PREVOD
Vir: Ukrajinska grkokatoliška Cerkev

Komentar - Ukrajina: Predstavitev novega Katekizma Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve (UGKC)

2011-11-06T16:43:00.003+01:00

Dne 24. junija 2011, je vodja UGKC, Njegova Blaženost Sviatoslav, uradno razglasil nov Katekizem "Kristus je naša Velika noč", na predstavitvi, ki je potekala v Lvivu, ki ga je tudi blagoslovil.
Ob predstavitvi so bili prisotni UGKC škofje, duhovniki, redovniki in laiki iz ZDA, Kanade, Rusije, Poljske, Brazilije, Srbije, Portugalske in Ukrajine.
V Papeški čudoviti Liturgiji v cerkvi Sv.Duha v Lvivu, so z njihovo blaženostjo Sviatoslava, somaševali tudi številni voditelji UGKC. Ti so bili: škof Petro (Stasiuk) - Eparh za Ukrajince v Avstraliji, Novi Zelandiji in Oceaniji, škof Benedikt (Aleksiychuk) - pomožni škof Lvivske Nadškofije, škof Vasylij (Ivasiuk) - Eksarh zs Odessa-Krim, Dmitro Hryhorak - Apostolski administrator za Buchach Eparhijo, Mykola Fredyna - Rektor Bogoslovja v Lvivu, kot tudi duhovniki iz Ukrajine in tujine.
"Kar je tako posebnega ob razglasitvi Katekizma UGCC, je to, da sovpada s praznovanjem 10. obletnice obiska blaženega Janeza Pavla II. v Ukrajini. Z objavo Katekizma UGKC, smo tudi dolžni za njega. Sveti Oče je bil eden tistih, ki nas je aktivno podpiral, v pisanju Katekizma naše krajevne Cerkve. Torej, največje darilo, ki bi ga želeli predstaviti papežu je, je ta naš Katekizem", je opozoril Sviatoslav.
"Novi Katekizem UGKC dolgujemo tudi Blaženemu papežu Janezu Pavlu II.", je rekel Sviatoslav, primas UGKC. Predstavitev je potekala v okviru programa obeležitve 10. obletnice obiska blaženega Janeza Pavla II. v Ukrajini in beatifikaciji, njihovih 27 novih Grkokatoliških mučencev.
Glavna organizatorja dogodka sta bila, UGKC Patriarhalna katehetska Komisija in Katehetsko-pedagoški Inštitut iz Ukrajinske katoliške Univerze, z aktivno podporo mestnih oblasti v Lvivu.
Skupina je delala pri ustvarjanju Katekizma, že skoraj 10 let. Skupino so sestavljali: dr.Myron Bendyk - vodja delovne skupine; sestra Luisa Čyupa - vodja Katehetske Komisije UGKC; dr.Ivan Havano; Taras Barščevskyi - tajnik delovne skupine; Taras Koberynko - soavtor tretjega dela Katekizma; dr.Mihailo Petrovič - odgovoren za drugi del Katekizma; in Oxana Boiko.
Katekizem UGKC ima 300 strani, ki predstavlja teološko razumevanje Božje resnice, v luči Kijevske krščanske tradicije.
Novi Katekizem UGKC, predstavlja poučevanje Cerkve v treh delih: Vera Cerkve, Molitev Cerkve in Življenje Cerkve. V tem dokumentu UGKC podaja krščansko vero, med njeno pravilno tradicijo. Katekizem predstavlja tudi učenje Cerkve o takih vprašanjih, kot so: umetno oplojevanje, kloniranje, splav, kontracepcija, presajanje organov in evtanazija. Ponuja krščansko razumevanje države, ekonomije, globalizacije, počitka, zasebne lastnine in socialne pravičnosti.
Katekizem je ustvarjen po načelu "prava molitev-prava vera." Ta dva "stebra", sta besedilu: Vera in bogoslužje z Bazilijem Velikim, delci (fragmenti), ki so napisi (epigrafi) na vsak odlomek Katekizma.
Mimogrede, Katekizem je odlično ponazorjen z ikonami, na hrbtni strani teh strani so drobci za v pomoč pri ustreznem odstavku, in jezik teologije je za povprečno osebo."
Katekizem "Kristus je naša Velika noč" nadaljuje tradicijo pisnih ali tiskanih katekizmov od UGKC, katerega začetki segajo v 16. stoletje. Od takrat ni bilo stoletja, brez predložitve novega Katekizma.
Če omenimo le nekaj izmed njih, navajamo: "Katekizem" iz 17. stoletja, ki ga je zbral Sv.Jozafat, ko je bil nadškof Polotska; Katekizem z naslovom "Razglas za ljudi, ali Svet za katoliške ljudi", iz 18. stoletja; "Veliki Katekizem za župnijske šole", iz 19. stoletja; in Katekizem "Božje poučevanje", iz 20. stoletja.
V Ukrajini naj bi bilo več kot 5,5 miljonov vernikov Grkokatoliške Cerkve.

Katekizem bo preveden v pet jezikov
Katekizem, kot tudi njihov Kompendij (Priročnik) v prihodnosti, bo treba prevesti v pet jezikov: Ruski, Angleški, Portugalski, Španski in Poljski jeziku. Prevodi se bodo zgodili v tistih državah, kjer so zgoraj omenjeni jeziki tudi materni jeziki, in Katehetska Komisija bo to naredila končno branje, v dokaz.
"Prevod sam po sebi ni posebej lahek, če se ukvarja s teološko in versko terminologijo knjige. Poskrbeli bomo, da se bo pravilno uporabljal besednjak, ki bo razumljiv tudi v eni, ali drugi državi. To bo odgovornost naše komisije in našega odbora za pisanje Katekizma. Sinoda zaupa nam za izvedbo tega projekta", je dejala sestra Luisa Čyupa, o nadaljnjih načrtih delovne skupine za Katekizem v svojem intervjuju za UGCC Oddelek za informativno.

Predstavitev novega Katekizma UGKC v Moskvi
V Moskvi je bil 29.septembra, uradno predstavljen Katekizem Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve, pod naslovom: Kristus je naša Pasha. Katekizem je predstavil p. Sergij Nikolenko, upravitelj župnije sv. Ignacij Antiohijski, in Aleksander Švedov, urednik uradne spletene strani, iz rezidence za Katoličane iz Bizantinskega obreda v Rusiji (www.rkcvo.ru).
Pater Sergij Nikolenko, se je najprej spomnil na predstavitev, ki je "Katekizem naše Narodne Cerkve, in ni le teološko delo, ampak da po definiciji mora odražati besedila, in izražajo že uveljavljenih vero, kot je predstavljena v okviru narodne kulture, verske tradicije, in še več. Ko že govorimo o Katekizmu UGKC, nato pa je v zvezi s tem, morda ravno namenjen za krščanske ljudi, ki jih najdemo v tej Cerkvi."
Aleksander Švedov je predstavil splošno strukturo Katekizma UGKC.
Glede na p. Nikolenko, ima Katekizem "Kristus je naša Velika noč" veliko vrednost, za svojo ciljno publiko, je očiten. Ko že govorimo o Katoličanih v Rusiji, trenutno mi v resnici ne vemo, kdo so ti ljudje, koliko je ena sama verska in moralna tradicija, ki jo imajo. V Katekizem UGKC je to jasno. Ti ljudje so zapuščina kmečke kulture, tradicije patriarhalne tradicionalne družine, ki ni bila popolnoma uničena, in ki ima možnost, da je treba obnoviti, in globoko zakoreninjene ljudske pobožnosti.
Tako je Švedov povedal o zgodovini in tradiciji UGKC.

PREVOD
Viri: Tuskovni Urad UGKC, Oxana Boiko, Ivanna Ryžan, RV (Ukrajinski program)

Komentar - Ukrajina: V mestu Ternopil, je bila konferenca za mlade zdravnike-kristjane

2011-11-06T09:31:00.001+01:00

Kako sporočiti smrt bližnjih sorodnikom? Kako premagati svojo utrujenost? Kakšna bi moral biti odgovor zdravnika-kristjana, na medicinska vprašanja smrti in nesreče? In končno, kakšen bi moral biti zdravnik za premagovanje dualizma, med zdravnikom in pacientom in prakso medicine, ki temelji na vrednotah? To so sama taka vprašanja, s katerimi se srečujejo mnogi, tako izkušeni in mladi, zdravniki, so razpravljali člani na mednarodni krščanski znanstveni konferenci,ki je potekala od 29. do 30. oktobra 2011, v mestu Ternopil, v Ukrajini. Udeležilo se jo je več kot 400 delegatov, med njimi - študenti medicine iz Ukrajine in tujci, ki študirajo v Ukrajini, kot tudi govorniki iz Velike Britanije, ZDA, Kanade, Nizozemske, Srbije, Rusije in Poljske.
Konferenca je potekala pod pokroviteljstvom državne Medicinske Fakultete Ternopil І.Я. Горбачевськог, ki jo podpirajo mednarodne organizacije. Aktivno so sodelovali pri organizaciji dogodka, predstavniki UGKC v Termopilski regiji, evangeličanska cerkev, mladinska organizacija "obnova", in druge.
Cilj konference je bil, zbrati in uvesti še mlade zdravnike-kristjane, ki so Ukrajinski in tuji državljani, ki se izobražujejo v Ukrajini, in jih izpopolnjevati s praktičnim znanjem medicine, z uporabo načel krščanske doktrine, in z ustrezno motivacijo.
Vodilna tema konference je bila "Ciljno usmerjena medicina". Na začetku konference, v uvodnem zasedanju, so udeleženci razpravljali o krščanskih načelih dela zdravnikov. Kasneje, v času delavnic, so imeli priložnost, da si pridobijo praktična znanja in spretnosti.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Bolgarija: Oče Asen Genov je obrnil 60 let duhovništva: „Poslušajte Blaženega Evgenija, in boste videli, da so po molitvi vse stvari mogoče

2011-11-06T09:24:00.002+01:00

Za sebe pravi, da je bil že od otroštva pripravljen, da postane duhovnik. Z drugimi otroki se je igral "cerkvene praznike", oblečen v belo srajco in obhajal druge otroke, ki so bili razporejeni okrog škatle iz narezanih sliv. Bral je neko stvar, ki naj bi bila v Latinščini. Sedaj je že 60 letna želja patra Asena Genova realizirana. Za to poslanstvo v neprijetno življenje duhovnikov mu je dal Nikopolski škof, in danes blaženi Evgenij Bosilkov, ki ga je posvetil 4. novembra 1951. "Težave seveda imamo, ampak z Božjo pomočjo sem jih prevladal," je dejal oče Assen za duhovniško službo. "Po navdihu od blaženega Evgenija Bosilkova, molim redno Rožni venec - tri vrste skrivnosti, in zdaj svetlega. Poslušajte Blaženega Evgenija, in boste videli, da je z uporabo Rožnega venca in molitve vse mogoče." Besede tega "veterana", v življenju Cerkve v Bolgariji, ne zvenijo le kot osebno pričevanje, in so kot velika sreča za nove generacije vernikov, ter upam, da izpolnjujejo liturgično praznovanje prvega blaženega iz Katoliške Cerkve v Bolgariji, za katerega se praznuje 11. november.
Rosica Zlateva na kratko dodaja duhovniško pot Očeta Asena Gagova, in govori z njim pred mikrofon Radia Vatikan:
Oče Asen Genov se je rodil 12. maja 1925, v družini z 8 otroki. Krščen je bil 13. maja, istega leta. Njegovo otroštvo je minilo v revščini, od majhnega je ostal brez matere. Pri čemer je leta 1938, prejel prvo obhajilo, in leto kasneje, še sveto Birmo. Duhovnik, ki ga je poslal v Semeniščw, v mestu Sviščov, je oče Stefan Dragaliev. Začel je s Semeniščnimi leti v Sviščovu, vendar pa se je zaradi vojne preselil v mesto Malčika. Dve leti je služil kot vojak. Pripravljal se je za študij teologije v mestu Ruse, da postane duhovnik. V duhovnika je bil posvečen, od Nikopolskega škofa Evgene Bosilkova, dne 4. novembra 1951, v rojstni vasi Malčika. Najprej je bil imenovan za župnijo "Sv.Anton",v vasi Belene, in je bil tam približno eno leto. Sledi župnija "Sv.Trojica" v vasi Asenovo, kjer je deloval 11 let, nato cerkev "Rojstva Device Marije" v kraju Belene, in še župnija "Sv. Jožef" v kraju Bardarski Geran, kjer je služboval 37 let. Nekaj let je služboval kot kaplan v samostanu sester-Benediktinki, v mestuCarev Brod, Šumensko, in v letu 2001 obeležuje 50. obletnico duhovništva. Prvič, ne teži s svojimi besedami, nato pa je še trikrat slovesno praznoval: v njegovi rojstni vasi Malčika, v Bardarski Geran, in v katedral v mestu Ruse. Zadnja služba je ponovno za očeta Asena, v vasi Bardarski Geran. Trenutno živi v župniji v mestu Pleven, v samostanu očetov Frančiškanov - konventualci. Dne 4. novembra, je bila v cerkvi "Sv.Device Marije iz Fatime" v mestu Pleven, zahvalna sveta maša ob 18h., Oče Alan, je skupaj z Očetom Stanislavom Žeminskim, in Očetom Evgenijem Ružanskim, praznoval 60-letnico svoje posvetitve. Škofijsko praznovanje njegovega rojstnega dne, bo uradno potekalo 12. novembra, v mestu Belene, na praznik Blaženega Evgenija, skupaj z Očetom Jožefom Jonkovom.
Kako se spominjate dneva svojega duhovniškega posvečenja?
"Kakor se spomnim ... je bilo v vasi Malčika, od blaženega Evgenija Bosilkova. Vesel trenutek je bil, vendar v težkih časih. Bilo je prepovedano, da vodim verouk, in je bilo težko za nas. Mi smo že vedeli, da prihajajo težave, in je bilo treba izvajati pridigo, da ne rečem ničesar "nasprotno." Starega očeta Kurteva, je Bog zapustil njegovo dušo, in nas je opozoril. Blaženi E. Bosilkov ... je vedel, kaj bi se zgodilo, je vedel, da bi me ujeli. Zatorej se je vrnil nazaj /iz Rima/, ker če se ne bi vrnil, kdo ve, kaj bi naredili /komunisti/. On je zelo molil za Sv.Broenitsa, in nam je vedno svetoval, da molimo Rožni venec. To je en velik blagoslov, za sprejem večnega zveličanja. Na žalost smo bili prekratki v občestvu ... veste, kaj se je zgodilo. Vedno nas je opozozarjal, da opazujemo in izpolnjujemo cerkvene zakone. In mi smo njim zagotavljali - kot smo se od vas učili to, se bomo pripravili".
Duhovniško službo ste popeljali skozi ateistični čas pod komunističnim režimom. Kako vam je uspelo, da ste ohranili in posredovali vero?
"Osebno sem imel večje težave s komunisti, in nisem imel moči. Bili so precej ugodne, do mene. Vedeli so, če na primer, kot grem na Ivanovo, da blagoslavljam tam, nikoli ne iti, ker ljudje ne želijo. Ampak jaz sem blagoslavljal tudi družine komunistov. Niso bili vsi slabi, čas je bil takšen. Izrazili so tudi zadovoljstvo za opravljeno službo. In tudi med njimi so bili dobri ljudje ... prav tako sem krstil otroke komunistov, celo do partizanov. Časi so bili taki, ko smo se upoštevali, noben drug način ... vendar niso bili vsi komunisti zlobni, niso vsi želeli, da se naredi ... Iz same Rusije je prišel ukaz, vendar jih je bilo nekaj, ki so nas zaščitili, niso omogočili, da se porušijo cerkve ... Pri svojem nastanku, je Devica Marija rekla: kdorkoli je, ampak jaz bom zmagala. In tako je postalo."
Kaj želite novi generaciji kristjanov?
"Da so živi in zdravi, in da bi bili resnični kristjani! Da boste na primer! Da boste dobri! Naš greh, greh kristjana, je kot svetilka, ne morem jo, da jo ukrivim. Bog bo nas osvetlil, in nam pokazal naša dela. Tudi če se trudimo, se ne moremo skriti pred ljudmi. Naša slaba dejanja se bodo sijala. Vse je odprto in vidimo luč. Naša dejanja morajo biti takšna, da nas jutri ne bo sram ... "
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Bolgarski program

Komentar - Sveta dežela: Praznik ''Palestinske Marije'' - zavetnice jeruzalemskega latinskega patriarhata

2011-11-04T18:19:00.001+01:00

Katoličani Svete dežele so se prejšnjo nedeljo zbrali v Marijinem svetišču Deir Rafat v dolini Soreq in obhajali praznik Marije, Kraljice Palestine, znane tudi kot ''Palestinska Marija'', ki je zavetnica latinskega patriarhata v Jeruzalemu. Sveto mašo je daroval jeruzalemski patriarh Fouad Twal. Med pridigo je spregovoril o nedavnem srečanju v Assisiju, ki se ga je na povabilo Benedikta XVI. udeležil tudi sam. Spomnil je, da so se srečanja udeležili verniki različnih religij in tudi neverniki ter podprli prizadevanje za mir in pravičnost. Patriarh Twal je izrazil željo, da bi duh Assisija prispel tudi v Sveto deželo. Kristjane je povabil, naj brez oklevanja v zaupanju izročijo svoje bojazni in skrbi Materi Mariji. Praznik zavetnice jeruzalemskega latinskega patriarhata so sklenili z molitvijo k ''Palestinski Mariji''. Marijina cerkev v Deir Rafatu je bila postavljena leta 1927 na pobudo takratnega latinskega patriarha Luigija Barlassine. Ta je tudi zaslužen za postavitev praznika, posvečenega Mariji, Kraljici Palestine, ki ga je leta 1933 odobril Sveti sedež. Praznik ''Palestinske Marije'' se bo 8. decembra obhajal tudi v Rimu, v navzočnosti patriarha Twala in velikega mojstra Viteškega reda svetega groba Edwina O'Briena.
SVETA DEŽELA (četrtek, 3. november 2011, Radio Vatikan, Slovenski program)

Še nekaj zanimivosti in razlage:
Deir Rafat
Deir Rafat (Arabsko: دير رفات‎, Hebrejsko: דיר ראפאת‎) je krščanski samostan in nekdanja Palestinska vas v osrednjem Izraelu, 26 kilometrov zahodno od Jeruzalema. Nahaja se severo-zahodno od Beit Shemesh, in pripada pod jurisdikcijo lokalne skupnosti Mateh Yehuda.
Samostan je bil ustanovljen leta 1927, od Latinskega Partriarha, Luigi Barlassina.
Lokalna skupnost Mateh Yehuda
Lokalna skupnost Mateh Yehuda (Hebrejsko: מועצה אזורית מטה יהודה‎, Mo'atza Azorit Mateh Yehuda) je lokalna skupnost v Jeruzalemskem Okrožju v Izraelu. V letu 2008, je bil to dom za 36.200 prebivalcev.
Ime lokalne skupnosti izhaja iz dejstva, da je njeno ozemlje, del zemljišča, ki je dodeljeno Judovski skupnosti Tribe, ki živijo v skladu z Biblijo.
Kraji in skupnosti: Lokalni Svet upravlja Mošavimske, Kibutske, Arabske vasi in druga podeželska naselja, ki ležijo severno in južno od avtoceste Jeruzalem-Tel Aviv, od Jeruzalema do kraja Latrun, in do območja Beit Shemesh (Ha'ela Dolina) na jugu.
Naselja se zelo razlikujejo med seboj, po svojem značaju. Obstajajo verske, posvetne in mešane Judovske skupnosti, dve Arabski skupnosti, in samo ena mešana Arabsko-Judovska vas v Izraelu - Neve Shalom. Mnoge Judovske skupnosti v okrožju Mateh Yehuda, so bile ustanovljene z priseljenci iz Indije, Jemna, Iraka, Irana in držav Vzhodne Evrope.
Dolina Soreq
Nahal Sorek (Hebrejsko: נחל שורק‎, lit. potok Sorek), ki je prav tako Soreq, je eno od največjih, najbolj pomembno povodje v Judejskih gričih. To je omenjeno v Knjigi Sodnikov 16,4 Svetega Pisma, kot meja med starimi Filistejci in plemenom Dan od starih Izraelcev. V Arabščini, je znano, kot Wadi Surar.
Midraš (4 Mz Rabba 9) navaja, da je Sorek je "brezplodno drevo" (beseda: רק req, pomeni "prazno" v Hebrejščini), kar pomeni moralna lekcija in metafora, ki kaže, na Samsonovo sodelovanje v svoji aferi z Delilo, ko je bil na koncu "zaman". Vendar pa je druge etimologije kažejo, da "sorek" pomeni "posebno vino", in se nanaša na grozdja in vina, pridelana na tem območju.
So'-rek (nachal soreq, "dolina najboljše (soreq) vinske trte"; sorek).
V 19. stoletju, je Nahal Sorek služila kot pomembna plovna pot, med dvema večjima mestima na tem območju, Jaffa in Jeruzalem. Ker so bile železnice v tistem času, odvisne od vodnih virov, se je več nadzornikov, ki so načrtovali prvo železniško progo na Bližnjem Vzhodu, linija Jaffa-Jeruzalem, odločilo za uporabo Nahal Sorek, kot glavna pot za to linijo.
Medtem ko je bila v tistem času to logična pot, ko so jo načrtovali, so jo obnovili v letu 2001, predlagalo se je kopanje številnih predorov, da bi se izognili predvsem poti skozi Nahal Sorek, in skrajšali linijo. Delna posledica nasprotovanja urada za varstvo Izraelskih Naravnih in Narodnih parkov, ti načrti niso bili nikoli realizirani, in stara pot skozi Nahal Sorek, je bila popolnoma prenovljena, in je v uporabi še danes.
Medtem, ko je še vedno v bližini proga Tel Aviv-Jeruzalem železnica danes, Nahal Sorek predvsem služi kot turistična atrakcija. Več manjših vodnih zajetij obstaja na njeni poti, in sicer v bližini Tal Shahar in Yesodot. Slapovi se nahajajo na več njenih pritokih, vključno z Ayanot Dekalim v Beit Shemesh, Ein Sifla na Nahal HaMe'ara, in drugi.
Naravni Rezervat Nahal Sorek, so prvič razglasili leta 1965, in od takrat se je razširil, in se razteza čez večino pokrajine, od Naravnega rezervata Avshalom jama, v bližini Beit Shemesh, do moshav Nes Harim.
Izrael ohranja enega od svojih dveh jedrskih reaktorjev v Nahal Sorek (drugi Negev jedrski raziskovalni center v bližini Dimona). Ta je bil oskrbovan v Izrael, iz ZDA. Za razliko od jedrskega reaktorja v Dimoni, kjer Izrael zavrača vse inšpekcije IAEA, je reaktor v Nahal Sorek pregledala IAEA dvakrat letno.
PREVOD
Vir: wikipedia, Nahal Sorek Nature Reserve

Komentar - Turčija: Zgodovinska cerkev postane Mošeja

2011-11-04T12:45:00.001+01:00

Turške oblasti so pravoslavno cerkev Hagia Sophia, v mestu Nikeja, razglasile za Mošejo. Kako so poročali Turški mediji v četrtek, so na predvečer, prvič po razglasitvi Turške Republike leta 1923, je zvenel klic k molitvi od Muezina. S počitkom za molitev, je bil na začetku nedeljskega jutra v nekdanji cerkvi, odprto za islamsko čaščenje. Sklep odbora Urada, kot pristojni organ, je sprožil ostro razpravo. Prav tako je sporno, ali je Urad upravičen pri vsem, nekdanji Muzej uporabljajo za cerkev, pred Mošejo, pojasnjujejo. V cerkvi Hagia Sophia v Nicaea, so se škofje iz Vzhodno Rimskega Imperija, zbrali leta 787, na Koncilu. Ruševine so obnovili leta 2007, in vrnili v krščansko cerkev, še posebej zaradi turizma. (kna 3.11.2011 gs)
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Nemški program

Komentar - Kakšna je prihodnost glasila Armenske skupnosti v Turčiji, po uboju glavnega urednika, pred tremi leti?

2011-11-03T21:39:00.001+01:00

Urednik vse bolj uveljavnega Armenskega dnevnega časopisa, se je pogovarjal z dopisnikom SETimes, o atentatu na njegovega predhodnika in odzivih v Turški družbi.
Takoj, ko vstopite v prostore AGOSA, v bogatem istanbulskem predmestju Osmanbej, takoj občutite, da se ne dela kot z navadnimi časopisi.
Varnostne kamere snemajo vhod iz ulice in stopnišče, in še preden ko sploh vstopite v staro, tesno pisarno z ladijskim podom, morate preiti skozi varnostni prehod iz železa in neprobojnega stekla.
Ko enkrat vstopite, boste takoj zagledali, okvir z prazničnimi lučkami, kjer je velik portret ustanovlitelja časopisa Hranta Dinka, čigar umor je privedel do uvajanja vseh pomembnih varnostnih mer.
Dink je bil ubit z orožjem, pred redakcijo leta 2007, v atentatu, za katerega se sumi,da so ga izvedle Turške tajne službe. Dink je časopis AGOS, iz glasila maloštevilne Turške Armenske skupnosti, pretvoril v časopis, ki se ukvarja z najodmevnejšimi vprašanji kulturne in etnične identitete moderne Turčije. Mnogi menijo, da je zaradi tega plačal z življenjem.
SETimes se je pogovarjal z zadnjim Dinkovim naslednikom na mestu glavnega urednika, Roberom Koptasom, ki je prevzel dolžnost od Etiena Mahchupyana, v juniju. Tema pogovora so bili, Dinkovo nasledstvo in izzivi s katerimi se sooča Armenska skupnost v Turčiji.
Kako se je AGOS spremenil od svoje ustanovitve? Ali je to samo časopis Armenske skupnosti v Turčiji, ali nekaj več od tega?
Zahvalimo se lahko delu Hranta Dinka, da je AGOS postal vse bolj vpliven časopis, in se je to pričakovalo, ko je bil ustanovljen. Kot ste že rekli, na začetku je bil to samo glasilo ene manjšine, ki se je objavljalo v Turškem in Armenskem jeziku, in je bil temeljni začetek tudi za tiste, kateri so se ukvarjali s problemi Armenske skupnosti v Turčiji, v glavnem s problemi v Istanbulu.
Med tem je v določenem času, postal AGOS glasilo, ne samo za Armence, temveč tudi za nekatere druge etnične ali verske skupine v Turčiji, in tudi za nekatere opozicijske manjšinske ali politične skupine, katere so bile predmet diskriminacije ali nacionalizma. Tako, da imamo sedaj tudi Armenske kolumniste in novinarje, kateri niso Armenci. Naši bralci so tako Armenci, kot tudi ne-Armenci, jih je enako število, tako da lahko govorimo, da je časopis AGOS prešel meje Armenske skupnosti, in postal časopis cele Turčije. AGOS ima majhen obseg, ampak tudi velik odmev.
Kakšni so vaši načrti, kot glavni urednik, kadar se dela o prihodnosti vašega časopisa?
Glavni motiv AGOS-a, ostaja nespremenjen. V bistvu ima AGOS amaterski duh, ki nam je zelo pomemben, ampak hočemo ta amaterizem kombinirati s profesionalizmom v delu. Poskušamo, da bomo boljši novinarji, in več delamo.
Kakšne so prednosti tega amaterskega duha?
Normalno je, da mi postajamo zelo pisan časopis, brez nekih strogo postavljenih mej; ukvarjamo se z vsemi problemi, s katerimi se državljani soočajo. V profesionalnem časopisu se bralci ne morejo lahko vključiti v oblikovanje vsebine, in AGOS je bolj odprti za takšne stvari.
Druga stvar je to, ker naš časopis, kot tudi vsaka oseba v Turčiji, ima problem s Turškim nacionalizmom. Mi se lahko, da se izražamo na bolj človeški način, kot nekatere druge profesionalne revije, ker smo žrtve tega položaja, ki diskriminira Armence v odnosu na Turke, ali Kurde v odnosu na Turke.
Eden od vaših predhodnikov na mestu urednika je bil Hrant Dink, kateri je ubit pred vašimi prostori. Zakaj so ga ubili?
Zato, ker so trdovratni Turški nacionalisti menili, da je zelo nevaren. Zmeraj se je izločeval - bil je Armenec, ampak ne „spremenljiv“ Armenec, kakor ga oni definirajo, ker navaden Armenec nima pravice, da govori, a Dink je bil bolj glasen od ostalih. Ni bil običajen novinar: ukvarjal se je z vsemi vprašanji, katera so bila življenskega pomena za Turčijo.
Postal je most, kateri spaja te etnične skupine -- Kurde, Turke in Armence -- in je bil na nek način primer, kako bi moral, da izgleda Turški državljan prihodnosti. Mislim, da so ga ubili tudi zaradi tega, ker je imel močne vezi s svojo kulturo in identiteto, ampak je tudi poskušal, da razume Turke in islam. Zaradi tega je bil nevaren, in so vedeli, da bodo z njegovim ubojem uničili mnogo pozitivnih stvari.
Ali menite, da je bilo to predvidevanje pravilno? Kakšne so bile posledice njegove smrti?
Uboj je imel močan učinek na Turško družbo, bil je neke vrste premika. Morilci niso pričakovali, da bo na tisoče ljudi maširalo po ulicah z solzami v očeh, in vzklikali „Vsi smo mi Hrant, vsi smo mi Armenci“. To je bilo prvič v Turški zgodovini, da se je ljudstvo zbralo, da žaluje za enim Armencem.
Turška država uporablja nekatere mehanizme za indoktrinacijo, kot so to šola, vojska, mediji in uči ljudstvo, izključno z enostransko zgodovino. Resnico spoznajo izključno od države, in z nami so prvič v življenju videli, da je lahko resnica tudi drugačna, in da nekatere zgodbe iz Turške zgodovine niso resnične. Če so danes ubili Armenca, kateri je bil človek miru, so morda menili, da je genocid na Armenci v Drugi svetovni vojni, prav gotovo zgodovinska potrditev?
S pojavi teh idej, se je odprl prostor za pogovor o zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. Uboj Hranta Dinka je pomagal Turški družbi, ker se je odprl prostor za svobodnejši pogovor o Turški identiteti, Armencih ini o Kurdskem vprašanju.
Ali nam lahko rečete kaj več o problemih, ki jih imajo Armenci s Turškim nacionalizmom? Če sem dobro obveščen, je vaše krstno ime Rober, ampak ste vpisani kot Murat. O čem se dela?
V Turčiji je včasih nevarno biti Armenec, in tudi moj oče me je opozarjal, ko sem šel na odsluženje vojaškega roka, da bi mi lahko Armensko ime, delalo probleme. Zaradi tega se je odlučil, da me vpiše pod Turškim imenom Murat. Večina Armencev še dan danes ima ta strah; uporabljajo druga imena, kadar se, na primer, ukvarjajo z ekonomijo. Skrivajo prvotno ime, in uporabljajo Turška imena.
Dosedaj je Turška država smatrala Armence za dugorazredne državljane. Turška država ima pravico lastnine nad našimi inštitucijami, nad našimi fundacijami, in nad našimi cerkvami.
Ta koncept drugorazrednega državljana se odraža v dužbi, ker kadar ljudje Armence ne smatrajo kot enakopravne državljane, ustvarja se slika o Armencih kot tujcih, tako da ljudje smatrajo, da imajo pravico, da jih diskriminirajo. Armenci tako dobivajo oznako sovražnika, in sovražnega naroda. Na ta način, ima ta javna diskriminacija svoje posledice na nivoju družbe.
Ali mislite, da se stvari v tej stvari popravljajo? Ali se je kaj spremenilo v zadnjih nekaj letih?
Relativno govoreč, stvari gredo na boljše, ker je bilo pred dvajsesetimi leti, še nemogoče javno govoriti o teh vprašanjih, in Turški intelektualci niso bili seznanjeni s temi problemi. Samo Armenci so branili svoje pravice, tako kot tudi Kurdi, ampak danes se je to pomešalo: danes obstaja skupina intelektualcev vseh nacionalnosti, katera nasprotuje tej vrsti diskriminacije.
Zrasla je mlada generacija, ki je osvojila te ideje, kakor da bi ljudem dopovedali nasprotno trditev državi za nacionalizem, da to ni tako dobra stvar za družbo.
Nedavno ste prisostvovali službi v cerkvi Surp Khaš (Sveti Križ) na otoku Akdamar, prvič po odpiranju cerkve v zadnjih 95 letih. Kaj mislite o tej liturgiji?
Pred to sveto mašo sem imel mešane občutke. To je bil zgodovinski trenutek za nas, ker se je prvič po 95 letih držala verska služba na Akdamarju, ki je simbol Armenske kulture in Armenske zgodovine na teh prostorih.
Z druge strani, pa mislim, vemo da je Turška država obnovo cerkve, in to ceremonijo izkoristila za svojo propagando. Vse je bilo zelo jasno. Čeprav upam, da lahko spromenimo to propagando na pozitiven način, s tem ko hočemo pokazati svetu in Turčiji, da so bili na teh področjih Armenci, ki so tukaj imeli svojo kulturo, verske fundacije, cerkve, šole in podobno, in lahko to izkoristimo, da pokažemo ljudem, da je to simbol Armenskih žrtev, in samo če priznamo, da so bile žrtve, in če se soočimo z zgodovino kakršna je prav zares bila, bomolahko zmogli, da zgradimo mirno prihodnost.

Ta tekst je naročil SETimes.com., Aleksander Kristi-Miller za Southeast European Times iz Istanbula
Datum: 6. december 2010,
PREVOD

Komentar - Papež Benedikt XVI, moli za pokojnima vladikoma Julijana Gbura in Slavomira Miklovša

2011-11-03T10:45:00.002+01:00

Vsako leto v začetku novembra, papež Benedikt XVI. opravlja sveto mašo za kardinale, nadškofe in škofe, ki so odšli v večnost v zadnjih 12 mesecih. V sredo, 2. novembra 2011 zvečer, se je papež v Rimu, spustil v kripte pod baziliko Sv.Petra v Vatikanu, da moli za počitek svojih predhodnikov na prestolu Rimskih škofov. Spominsko bogoslužje za pokojne hierarhe, je vodil Sveti Oče, v četrtek, 3. novembra 2011.
Spomnimo se, da se je spomladi letos Ukrajinska Grkokatoliška Cerkev ločila od Njegove ekscelence vladike Julian Gbur, ki je bil prvi Eparh mesta Stryisk. Njegovo srce je prenehalo biti po hudi bolezni 24. marca.
To poletje se je Ukrajinska diaspora na Balkanu, skupaj z verniki Vzhodnega obreda drugih narodnosti, poslovila na pogrebu od vladike Slavomira Miklovša, zasluženega Eparha Križevcev, ki je odšel v večnost 21. julija.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Ukrajinska Grkokatoliška eparhija Stryi
Eparhija Stryi,je eparhija v Ukrajinski Grkokatoliški Cerkvi, v cerkveni provinci Kijev-Halych. Prvi eparh je bil vladika Julian Gbur SVD, ki je bil imenovan na ta položaj od blaženega papeža Janeza Pavl II., dne 21. julija 2000. Julian Gbur je umrl 24. marca 2011.
Eparh Taras Senkiv OM, je pomožni škof, in apostolski administrator za Eparhijo v Stryi.
V sredo, 20. januarja 2010, je Sveti Oče Benedikt XVI. dal svoje soglasje k odstopni izjavi eparhialnega sedeža v Stryi za Ukrajince v Ukrajini, za kanonično vprašanje, ki ga je izdala Škofovska Sinoda iz Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve, zaradi slabega zdravstvenega stanja Julija Gburja SVD, v skladu s Kanonom 233, § 1, iz Kodeksa Kanonskega Prava za Vzhodne Cerkve. Papež je sprejel predlog Škofovske Sinode za Ukrajinsko Grkokatoliško Cerkev, da se imenujejo pomožnega škofa Senkiv, kot apostolski administrator "ad nutum Sanctae Sedis" za Eparhijo v Stryi.
Julian Gbur
Julian Gbur (14. november 1942 - 24. marec 2011) je bil škof Ukrajinske Grkokatoliške Eparhije Stryi, Ukrajina.
Vladika Julian Gbur je bil rojen 4. decembra 1942, v vasi Brzezawa blizu mesta Przemysl. V letu 1947 je med operacijo "Visla " preseljen s starši na sever Poljske. Gimnazijo je obiskoval v Misijonarskem semenišču v Nysi. Filozofijo in teologijo je študiral na meniški Teološki fakulteti. V duhovnika je bil posvečen 21. junija 1970, v starosti 27,6 let. Duhovniško službo je opravljal za Grkekatoličane v Krakovu, Gurov-Ilavetskemu in Ostromi Bardi (Poljska). Med leti 1982-1991, je bil dekan za Olštinskoh dekanat. Z dekretom od Primasa Poljske Kardinala Stefana Wyszyńskega, je bil dne 11. junija 1983, imenovan za vizitatorja Grkokatoličanov na Poljskem, in svetovalec Primasa v upravah Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve. Na dan 26. aprila 1991 - protosinkel Przemyslske eparhije. Dne 30. marca 1994, je imenovan za episkopa-pomočnika - protosinkeloma arheparhije Lviv. Posvetitev je potekala 7. julija 1994 v Lvivu. Med leti 1996-2001, je bil sekretar Sinode episkopov UGKC. Dne 18. novembra 2000, je postal eparhialni episkop Stryjske eparhije, od blaženega papeža Janeza Pavla II. Nato pa še predsednik komisije Metropolitov UGKC za družbene komunikacije.
Med Sinodo v letu 2001, je bil kot tajnik Sinode episkopov UGKC.
Dne 20. januarja 2010, glede na kanon 233 § 1 Zakonika za Vzhodne Cerkve, so poročali, da je papež Benedikt XVI., zaradi zdravstvenih razlogov, sprejel od vladike Juliana odstop od vodenja eparhije Stryja, in je tako postal še naslovni eparh v eparhiji Stryja.
Na dan 24. Marca 2011, je ob 5,15h je v Kijevu, v 69-letnem življenju, po dolgi bolezni umrl vladikaJulian (Gbur).
Pokopa, ki so se ga udeležili člani Sinode episkopov UGKC, je potekal v soboto, 26. marca ob 10h v Stryi.
PREVOD
Vir: UGKC, eparhija Strya

Komentar - Ukrajina: Grkokatoličani preživljajo Socialne dneve

2011-11-03T10:44:00.001+01:00

Od 1.-14. novembra, bodo v različnih mestih Ukrajine, potekali Socialni dnevi Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve. Pobuda je prišla iz ust Komisije "pravičnost in mir", kot tudi iz Komisije za pospeševanje edinosti med kristjani, med Grkokatoliškimi episkopi.
Letos bo posebna pozornost namenjena za človeško dostojanstvo. "Človek je vrednota sama po sebi, in zato ima pravico do dostojanstva in spoštovanja" - označujejo organizatorji dogodka. Med 4.-5. novembrom, bo posebna Vseukrajinska znanstveno-praktična konferenca "Človekovo dostojanstvo po poučevanju papeža Janeza Pavla II.". Na forumu bodo sodelovali, med drugim, kardinal Lubomir Husar, kot tudi mnogi duhovniki, teologi, znanstveniki in študenti.
Javne prireditve Socialnih dni, se bodo izvajale tudi v drugih mestih Ukrajine: Žitomir, Luhansk, Harkov, Odessa, Donetsk. Socialni dnevi Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve, naj bi opozorili na družbene probleme, potrebe invalidov, zapornikov, sirot, podpora tistim, ki so socialno ogroženi.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinska grkokatoliška Cerkev

Komentar - Rusija: Nadškof Pezzi se je srečal s Patriarhom Kirilom

2011-11-03T07:55:00.001+01:00

Dne 1. novembra 2011, se je v glavnem mestu Rusije, Patriarh Moskve in vse Rusije Kiril, srečal z nadškofom Pavlom Pezzijem, ordinarijem nadškofije Matere Božje v Moskvi. Med srečanjem obeh hierarhov, je dobro opozoriti na katoliško-pravoslavne odnose v Rusiji. Patriarh Kiril je potrdil, da "v zadnjih letih, so se pravoslavni in katoličani, skupaj odločili v zelo težkem položaju, ki je obstajal v medsebojnih odnosih v 90. letih prejšnjega stoletja." Patriarh je dejal, da "se danes človek v Rusiji zanimajo samo za potrošništvo, dobiček in zadovoljstvo v življenju. To bo uničilo krščanski sistem vrednot". Patriarh Kiril je dejal, da skupni pristop k reševanju številnih problemov v državi, je "pomemben dejavnik pri utrjevanju Ruske družbe, in pri krepitvi njenih krščanskih norm življenja."
Nadškof Pezzi je izrazil upanje, da se bodo katoličani v nekaterih mestih v Rusiji vrnili na "zgodovinski zgrajene cerkve, ki so že nekoč bile njihove". Katoliški hierarh je izrazil zadovoljstvo, da se Katoliška Cerkev v Rusiji, ne obravnava kot "tujo, ampak bolj kot nekdo, ki ima pravico, da obstaja v državi".
Oba škofa sta poudarila potrebo po nadaljnji krepitvi razvoja sodelovanja v glavah Ruske družbe, spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, kot tudi za družinske vrednote.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Beloruski program

Komentar - Romunija: Srečanje škofov grškokatoliške Cerkve o novi evangelizaciji

2011-11-03T07:54:00.002+01:00

Škofje grškokatoliške Cerkve se bodo 3. novembra sestali v Oradeji v Romuniji, da bi razpravljali o novi evangelizaciji in pripravili skupni program. Evropski škofje se namreč zavedajo, da lahko katoliške Cerkve vzhodnega obreda bistveno prispevajo k škofovski sinodi o novi evangelizaciji, ki bo prihodnje leto potekala v Vatikanu. Tako je zatrdil predsednik Romunske škofoske konference Lucian Murasan in dodal, da srečanje v Oradeji ni pomembno le z vidika priprav, ampak tudi zato, ker gre za priložnost pristopa k določenim vprašanjem, ki so povezana z oznanjevanjem evangelija vzhodnih Cerkva. Te so se namreč v zadnjih dvajsetih letih, odkar so padli totalitarni režimi, morale soočiti z naglo spreminjajočo se družbo, v kateri so sekularizem, emigracija in relativizem spremenili vzorce in načine cerkvene pripadnosti in verske prakse ter tudi oznanjevanje evangelija. Grškokatoliške Cerkve po Murasanovih besedah zato morajo skupaj najti rešitve, ki so primerne za sedanje družbenokulturno okolje. Treba je upoštevati, da mnogi verniki živijo v skupnostih, ki se nahajajo zunaj cerkvenega teritorija. Tudi tem je treba pomagati, da se bodo srečevali s Kristusom tam, kjer živijo in delajo. Grškokatoliški škofje bodo na srečanju prisluhnili temam, ki so povezane s katoliško Cerkvijo grškega obreda in njeno vlogo v novi evangelizaciji, govora bo o cerkvenih gibanjih v Vzhodni Evropi, med govorniki pa bo tudi p. Marko Rupnik, ki bo govoril o bizantinski sakralni umetnosti in novi evangelizaciji.
Vir: Radio Vatikan, 2. november 2011

Romunija (Oradea): Začelo se je srečanje grkokatoliških škofov v Evropi na temo "nove evangelizacije"
V romunskem mestu Oradea se je 3. novembra 2011, začelo srečanje evropskih grkokatoliških škofov, da bi razmišljali o temah nove evangelizacije in načrtovali vizijo skupnega projekta. Na srečanju, ki bo potekalo do nedelje, 6. novembra, ki ga organizira Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE), v povezavi z načrtovanjem za naslednjo Sinodo o novi evangelizaciji. Na srečanju bodo - poleg grkokatoliških škofov v Evropi - tudi predsednik Sveta Evropskih škofovskih konferenc, kardinal Peter Erdö, in tajnik Kongregacije za Vzhodne Cerkve, nadškof Cyril Vasiľ SJ.
Na srečanju škofov grkokatoliške Cerkve, v Oradeji, sodeluje tudi Slovenec p. Marko Rupnik, ki je imel tudi predavanje, 4. novembra popoldne, za udeležence srečanja.
Tema srečanja, na XIV. srečanju je, da »Boste moje priče: nova evangelizacija v Katoliških Cerkvah vzhodnega obreda v Evropi". Sodelujejo škofje iz Bolgarije, Cipra, Hrvaške, Nemčije, Kazahstana, Libanona, Poljske, Češke, Moldavije, vidno - Romunija (vključno z škofi Latinskega obreda), Srbije, Slovaške, Ukrajine in Madžarske, Apostolski nuncij v Romuniji in predstavniki Rimske Kurije, predsednik, sekretar in drugi uslužbenci iz CCEE, duhovniki svetovalci in laiki, in seveda, škofje krajevne Cerkve, PS Virgil Bercea, ki gosti srečanje, škof grkokatoliške škofije Oradea, in škof László Böcskei, škof Rimokatoliške škofije Oradea.
Škofje, predstavniki kar 14 Katoliških Cerkva Vzhodnega obreda v Evropi, se bodo torej namenili razmišljanju letnega srečanja, na temo nove evangelizacije. Srečanje v Oradea je edina priložnost za grkokatoliške škofe Evrope, da analizirajo to vprašanje pred 13. Škofovsko Sinodo, ki je predvidena v oktobru 2012, v Vatikanu. Ta sestanek v Oradea, se kaže po plenarni skupščini CCEE (ki je potekal v Tirani, Albanija, od 29. septembra - 2. oktobra 2011), ter za naslednji seminar CCEE, ki je napovedan za 22. november 2011 v Rimu, pozornost Cerkve v Evropi, na temo nove evangelizacije.
"Prepričani smo, da lahko Katoliške Cerkve Vzhodnega obreda, Evropi prinesejo poseben prispevek v okviru 13. Škofovske Sinode leta 2012", pravi Lucian Muresan, glavni nadškof Alba Iulia şi Făgăraş, in predsednik Škofovske Konference v Romuniji. "Srečanje v Oradea torej ni le pomemben trenutek priprave na Sinodo, temveč tudi trenutek soočenja z nekaterimi izzivi na naše sposobnosti, da oznanjamo evangelij Cerkve. V zadnjih dvajsetih letih, od padca komunizma, so se naše Cerkve morale spopadati s hitrimi spremembami v sekularizirani družbi, izseljevanju in relativizmu, ki so spremenili vrednote in načine, ki pripadajo ne le cerkveni in verski praksi, ampak tudi za prenos evangelijskega sporočila. Vsi so zaupali in zahtevali od naše Cerkve, da skupnost lahko najde zahtevne ustrezne rešitve za družbeno-kulturno sedanjost. V mislih moramo imeti tudi, da je veliko naših vernikov, ki živijo v skupnostih, ki so zunaj nacionalnega konteksta, v katerem delujemo. smo dolžni in smo poklicani, da se odzovemo na njihove duhovne potrebe, kjer živijo z realnostjo cerkvenega občestva, v katerem smo."
Teme "nove evangelizacije", bodo predstavljene skozi pet komunikacij, to bodo vprašanja iz raznih zornih kotov. Uvodna razprava bo z Mons. Rino Fisichella, ki je predsednik Papeškega Sveta za spodbujanje nove evangelizacije. Nato bo prišel z razpravo Mons. Boris Gudziak, rektor grkokatoliške Univerze iz Lviva (Ukr.)za Katoliško Cerkev vzhodnega obreda, tema: 20 let po padcu totalitarnih režimov.Nato bo p. Marko Rupnik, svetovno znani umetnik, strokovnjak za sveto Bizantinsko umetnost, v kontekstu nove evangelizacije. Nato profesor Cesare Alzate, predavatelj na Katoliški Univerzi v Milanu, z prispevkom, Katoliške Cerkve vzhodnega obreda na novo evangelizacijo v Evropi. Na koncu se bo predstavil p. Alexander Buzalić, profesor teologije na univerzi Babes-Bolyai v Cluj-Napoca, z temo "nova gibanja" v Vzhodni Evropi, in še posebej v Romuniji. Po vsakem predovanju bodo sledile razprave, ki bodo prispevala k skupnemu razvoju, za prispevek k Sinodi leta 2012.
Na novembrskem srečanju, ki ga organizira PS Virgil Bercea, škof Oradea, deloma kardinal Peter Erdő, nadškof Esztergoma-Budimpešte, in predsednik CCEE, Mons. Cyril Vasil, tajnik Kongregacije za Vzhodne Cerkve, in Mons. Francisco Javier Lozano, Apostolski nuncij v Romuniji in Moldaviji.
V uvodnem delu, ki je bil v četrtek, 3. novembra, so udeležence pozdravili, dr.Adrian Lemeni, minister za verske zadeve, Ilie Bolojan, župan mesta Oradea, in Sofronij Drinčec, pravoslavni škof.
Srečanje poteka za zaprtimi vrati. Novinarji so se lahko udeležili le odprtja seje v četrtek, 3. novembra ob 16h. Za televizijske intervjuje in posnetki se lahko dogovorijo s predstavnikom Cerkve, brezplačno.
Po zaključku srečanja, bo sporočilo za javnost.
Svet škofovskih konferenc Evrope (CCEE) združuje predsednike 33. škofovskih konferenc na celini, ki jih zastopajo njihovi predsedniki, in nadškof Luxembourga, nadškof Kneževine Monako, Maronitski nadškof Cipra, ter škof Kišinjou (Moldavija) in škof Mukačeva (Ukrajina). Predsednik CCEE je kardinal Peter Erdő, nadškof Esztergom-Budimpešta, primas Madžarske; Vicepredsedniki so: kardinal Angelo Bagnasco, nadškof v Genovi, in IPS Józef Michalik, nadškof Przemysl (Poljska). Generalni sekretar CCEE je p.Duarte da Cunha. Sedež sekretariata je v St. Gallen (Švica).
Tiskovni urad škofije Oradea, je napovedal " Srečanje Vzhodnih škofov bo odprto za javnost, Oradea, 3. – 6. novembra 2011":
Četrtek 3 november, ob 16h - Avla Magna v Teološkem Semenišču - Otvoritev seje
Petek 4. november, ob 8h - Katedrala "Sveti Nikolaj" - Čudovita Liturgija
Petek 4. november, ob 19h - Rimskokatoliška katedrala "Marijino Vnebovzetje" - Večernice
Sobota, 5. november, ob 17h - Samostan "Naše Gospe" - Čudovita Liturgija
Nedelja, 6. november, ob 10h - Katedrala "Sveti Nikolaj" - Čudovita Liturgija
Napisal: A. Lucaci
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, 3 novembra 2011

Študij - Metropolit Andrey Šeptitsky

2011-11-03T07:50:00.001+01:00

1. november - To je dan smrti božjega služabnika Metropolita Andreja Šeptitsky, ki je odšel v večnost 1. novembra 1944, v mestu Lviv, in so se ga na ta dan spomnili v njihovih cerkvah UGKC, po vsem svetu. V Rimu, v Ukrajinski Grkokatoliški prokatedralni cerkvi Sv.Sofije, je bila Arhierejska Božanska Liturgija za Metropolita Andreya Šeptitsky, in za vse sinove in hčere Ukrajinskega ljudstva, ki so umrli v boju za svobodo in neodvisnost Ukrajine, ki jo je vodil vladika Dionizij Lyahovič OSBM, Apostolski Vizitator za Ukrajinske Grkokatoličane v Italiji in Španiji, in pridigal je Dr.Ivan Muzyčka, rektor prokatedralne katedrale Sv.Sophia, ki je bil prav tako poslan na spominske slovesnosti.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Še nekaj podatkov o metropolitu Andreyu Šeptitsy
Metropolit Andrey Šeptytsky (Ukrajinsko: Митрополит Андрей Шептицький, 29. julij 1865 - 1. november 1944) je bil Metropolit nadškof Ukrajinske Grkokatoliške Cerkve, od leta 1901 do svoje smrti. V času svojega mandata, je vodil Cerkev preko dveh svetovnih vojn, in sedem političnih režimov: Avstrijski, Ruski, Ukrajinski, Poljski, Sovjetski, Nemški Nacional socialistični (nacistični), in spet Sovjetski režim.
Po zgodovinarju Jaroslavu Pelikanu, "Možno je, da jebil Metropolit Andrey Šeptytsky, najbolj vplivna osebnost ... v celotni zgodovini Ukrajinske Cerkve v 20. Stoletju." Narodni Muzej v Lvivu, ki je bil ustanovljen z metropolitom Šeptitskiyem leta 1905, zdaj nosi njegovo ime.
Življenje
Rodil se je v vasi severovzhodno od mesta Lviv, ki se je imenovala Prylbychi, v Galiciji, nato pa zgornja pokrajina v Avstro-Ogrski, in jo je krstil Rimljan Aleksander Maria. Njegova družina je izhajala iz aristokratske Rutenijske družine, ki je v 19. stoletju postala Polonizirana, Katoliška, in Francosko govoreča. Med njegovimi predniki je bilo veliko pomembnih cerkvenih osebnosti, vključno z dvema metropolitoma v Kijevu, Atanasy in Lev. Njegov materni stari oče je bil poljski pisatelj Aleksander Fredro. Eden od njegovih bratov Bl. Klymentiy Šeptytsky je postal menih, medtem ko je drugi Stanisław Szeptycki, postal general v Poljski vojski.
Andrey Šeptytsky se je najprej šolal doma, nato pa v Krakovu. Po diplomi je odšel na služenje vojaščine v Avstro-Ogrsko vojsko, ampak po nekaj mesecih je obležal bolan, in je bil prisiljen, da jo zapusti. Namesto tega je študiral Pravo v Krakovu in Wrocławu, kjer prejel doktorat leta 1888. V času študija v prihodnje, je Metropolit obiskal Italijo, kjer je bil prisrčno sprejet z papežem Leonom XIII. v Rimu, in v Ukrajinskem osrčju Kijeva, ki je bil nato pod Rusko oblastjo, kjer se je srečal nekaterimi izmed najbolj uglednimi Ukrajinskimi osebnosti tistega časa. Prav tako je obiskal Moskvo.
Versko življenje
Kljub nasprotovanju svojega očeta, je vstopil v Bazilijanski samostan Dobromyl, z vračanjem na svoje korenine, da jim služi, ker se je obravnavala Ukrajinska Grkokatoliška Cerkev, kot kmečka cerkev. Istega leta je prevzel ime Andrey, po mlajšem bratu Sv.Petra, Sv.Andrey se kot Prvi Imenovani, šteje za ustanovitelja Bizantinske Cerkve, in tudi posebej za Ukrajinsko Cerkev. Nato je študiral na Jezuitskem semenišču v Krakówu, kjer je prejel doktorat iz teologije leta 1894. Leta 1892 je bil posvečen v duhovnika v mestu Peremyshl. Bil je rektor samostana Sv.Onuphrius ,v Lvivu leta 1896.
Leta 1899, po smrti kardinala Sylvestra Sembratoviča, je bil Šeptitsky imenovan od cesarja Franca Jožefa, da zapolni izpraznjeno mesto, kot Ukrajinski Grkokatoliški škof v mestu Stanyslaviv, in papež Leon XIII. se je strinjal s tem. Tako je bil posvečen v škofa v Lvivu, dne 17. septembra 1899, od Metropolita Juliana Sas-Kuilovsky, ki sta mu pomagala škof Čehovič in škof Weber, pomožni škof Latinskega obreda v Lvivu. Leto kasneje, 12. decembra 1900, in po smrti Sembratovičevega naslednika, je bil imenovan Šeptytsky, pri starosti 36 let, za Nadškofa Metropolita Lviva, in so ga ustoličili 17. januarja 1901.
Obiskal je Severno Ameriko leta 1910, kjer se je srečal z Ukrajinskimi Grkokatoliškimi skupnostmi priseljencev v ZDA; udeležil se je 21. mednarodnega Evharističnega kongresa v Montrealu; ter imel turnejo po Ukrajinskih skupnostih v Kanadi.
Po izbruhu Prve svetovne vojne, je bil Metropolit Šeptitsky zaprt od Rusov, in nastavljen v različnih krajih v Ukrajini in Rusiji. Iz zapora je odšel marca 1918, in se vrnil v Lvov, iz Rusije.
Kot študent se je učil Hebrejski jezik, da bi se bolje prilagodil do Judovske skupnosti. Med pastoralnimi obiski Judovskih vasi, se je včasih srečal s Toro. Med Drugo svetovno vojno, je rešil na stotine Judov, v svoji rezidenci, in v Grkokatoliških samostanih. Prav tako je izdal pastoralno pismo, "Ne ubijaj," v protest za Nacistične grozote. V tem času, je skrivaj posvetil Josyfa Slipyja, za svojega naslednika.
Sheptytsky je bil tudi dobrotnik za umetnike, študente, vključno tudi za številne pravoslavne kristjane, in pionir ekumenizma - prav tako je nasprotoval politiki Druge Poljske republike, da je prisilno spreobračala Poljske Ukrajince v katoličane Latinskega obreda. Prizadeval si je za spravo med etničnimi skupinami, in pogosto pisal o socialnih vprašanjih in duhovnosti. Prav tako je ustanovil Kontemplativni red in red ukrajinskih Redemptoristov, bolnišnice, Narodni Muzej, in Teološko Akademijo. Dejavno je podpiral različne ukrajinske organizacije, kot je to Prosvita, in zlasti, ukrajinsko Raziskovalno Organizacijo Plast, in podaril kamp v Karpatih, ki se imenuje Sokil, in je postal zavetnik bratstva Plast Orden Khrestonostsiv.
Umrl je leta 1944, in je pokopan v Katedrali Sv.Jurija v Lvivu. Leta 1958, se je začel postopek njegove beatifikacije, in zdaj, dobro napreduje.
PREVOD
Vir: Wikipedia, Ukrajinska grkokatoliška Cerkev

Komentar - Ukrajina: Vladika Nikolaj Simkaylo, Eparh Kolomyja-Černivetskiy iz UGKC, za gradnjo ekumenske cerkve v Prikarpatiji

2011-11-02T20:07:00.001+01:00

V mestu Kolomyji, v Ivano-Frankivski oblasti, so se Grkokatoličani in Pravoslavni odločili, da skupaj zgradijo cerkev, v eni od bolnišnic za hudo bolne. Eparh Kolomyjsko- Černivetskiy iz UGKC, eparh Nikolai Simkaylo je zadovoljen z pobudo.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program
Mesto Kolomyja
Kolomyia ali Kolomyya, prej znano kot Kolomea (Ukrajinsko: Коломия, Poljsko: Kołomyja, Rusko: Коломыя, Nemško: Kolomea, Romunsko: Colomeea), je mesto, ki se nahajajo na reki Prut, v Ivano-Frankivsk Oblasti, v zahodni Ukrajini. Služi kot upravno središče Kolomyia Rajona (okrožje), je tudi mesto, ki je kot poseben rajon v Oblasti. Mesto leži približno na pol poti med Lvivom in Černivetskiyem, v središču zgodovinske regije Pokuttya, s katero si deli velik del svoje zgodovine.
Pred prvo svetovno vojno je bilo mesto Kolomya, del Avstro-Ogrske.
Trenutna ocena prebivalstva v mestu je okoli 75.000 prebivalcev.
Mesto je znano železniško vozlišče, kot tudi industrijski center (tekstilna, obutvena, metalurška, strojna, lesna in papirna industrija). Mesto je bilo nekoč središče Judovske skupnosti na tem območju.
PREVOD
Vir: Wikipedia, mesto Kolomya

Komentar - Rusija: Spomin na žrtve komunizma

2011-11-02T07:37:00.001+01:00

Na otoku Sviyazhsk, na reki Volgi, v bližini mesta Kazan, v Tatarstanu, je odkrit spomenik žrtvam Stalinističnega terorja. Množična grobišča, kjer so bili ustreljeni od NKVD (komunistična tajna Policija) leta 1940, so bila odkrita pred letom dni, v času spremljanja razvoja restavratorsko - konservatorskih del lokalnega samostana Zaspanja Matere Božje. Datum spomina na žrtve totalitarizma v Rusiji, se sovpada z praznovanjem Vseh Svetih, in dneva Spomina na mrtve.
Spomenik na otoku Sviyazhsk, predstavlja rešetke taboriščą in obraz zapornika-taboriščnika z očali, ki spušča goloba v nebo. Vsa celota je vključena v dvometersko ploščo iz belega marmorja. To simbolizira zmago človeškega duha, nad zunanjim zatiranjem.
Z ukazom od Stalina, v 30-ih letih prejšnjega stoletja v Sovjetski Zvezi, so dokončane množične aretacije in usmrtitve ljudi, obtoženih, da nasprotujejo vladi. Preganjanja, in genocid nad prebivalstvom, se je nadaljeval do konca življenja Stalina, in manjšem obsegu, vendar še vedno v zelo velikem obsegu, tudi po njegovi smrti. V trenutku izvedbe poboja na otoku Sviyazhsk, se sovpada z časom umorov Poljskih častnikov, policistov in civilistov leta 1940. Razpršeni po vsej nekdanji Sovjetski Zvezi, so kraji masovnih usmrtitev novih mučencev za vero, preprosto, nedolžni državljani različnih narodnosti, kar nam dokazuje, da je to strah moči Komunizma, proti svoji lastni družbi.
Ne pozabite na grob zadnjega komandanta AK Poljske vojske, ki je pokopan v množičnem grobišču Moskovskega pokopališča Dońsky, gen. Leopold Okulicki „Niedźwiadka” (Medved), in njegov nedolžni tovariš, zastopnik Vladnih odposlancev Doma, Stanislaw Jasiukowicz "Opolski". Oba sta bila obsojena na dolgo zaporno kazen, v znamenitem procesu šestnajstih voditeljev, Poljske ilegalne države. Verjela sta zagotovilom predstavnikov "osvoboditeljev" Rdeče Armade, ko sta bila povabljena k poštenim pogajanjem, in takrat sta bila zahrbtno zvabljena v past, iz katere pa potem nista mogla uiti. Danes so na njunih grobovih, tako kot na grobovih umorjenih v Twerzi, in pokopanih v Mednoye, molili za njih, položili šopke cvetja, in prižgali sveče, predstavniki Poljskega veleposlaništva v Moskvi, in z dijaki iz Šole Konzultacije na Poljskem veleposlaništvu.
W. Raiter, Moskva, Rusija
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

P.S.: Še pomite tovariši! Tako je bilo tudi pri nas! Komunisti in Udbovci so izdajalci in morilci Slovenskega naroda!

Komentar - Konferenca o Pravoslavno-katoliškem dialogu v Belorusiji

2011-11-01T20:24:00.001+01:00

V dneh od 13. - 15. novembra, je v Minsku potekala mednarodna konferenca na temo "Pravoslavno-Katoliški dialog: krščanske etične vrednote, kot prispevek k življenju družbe v Evropi". Prireditev organizira Inštitut za medverski dialog in Sinode Pravoslavne Cerkve v Belorusiji, Papeški svet za pospeševanje edinosti med kristjani, in nevladna mednarodna organizacija Krščanskega izobraževalnega Centra sv. Cirila in Metoda, s podporo katoliške nadškofije Minsk-Mohylev. Med temami v programih bodo: sedanji svet in odziv Cerkve na vprašanja družbene etike; svetovna gospodarska kriza in kriza vere; krščanske vrednote v pluralističnem svetu; krščanske vrednote in moderni pravni sistem; ali odziv Cerkve s komunikacijskimi sredstvi. V okviru konference bo 14. novembra, koncert Pravoslavnih in Katoliških hvalnic, pa tudi odlomki iz glasbenih del znanih skladateljev. Dogodka so se udeležili predstavniki Katoliške, Pravoslavne in Evangeličanske Cerkve, v Zahodni in Vzhodni Evropi.
PREVOD
Vir: Zenit, Radio Vatikan, Belorusija, 30. oktobra, Slovaški program

Komentar - Ukrajina: Berdichiv, glavno narodno svetišče Rimokatoličanov v Ukrajini

2011-11-01T20:18:00.001+01:00

Med srečanjem 38. zasedanja konference Rimokatoliških škofov Ukrajine, ki je potekala 27. oktobra 2011, v Višjem semenišču Latinskega obreda v Brjuhovičah v bližini mesta Lviv, je bila povzdignjena škofijska cerkev Matere Božje v Berdichiv, do dostojanstva nacionalnega svetišča.
Na to odločitev, je v intervjuju za Radio Vatikan, komentiral škof Markian Trofim'jak, ordinarij škofije Lutsky, je dejal, da ima Cerkev veliko krajev, znanih po prikazovanjih, ali po posebnih ljudskih pobožnostih. Vsi, npr. vedo za Lurd, Fatima. Toda tudi v naši deželi so bili kraji, ki so privlačili vernike, ampak nekateri od njih so preživeli tudi med komunističnim režimom, in tisti kraji, ki so bili nekoč svetišča, pa skoraj niso preživeli. Zdaj je čas, da ponovno oživi živahno življenje Cerkve, ki prav tako sodi v romanje in svetišče.
Berdichevski samostan Bosih Karmeličanov v Ukrajini, je bil ustanovljen s Kijevskim guvernerjem Januszem Tiškevičem, leta 1630, v zahvalo za osvoboditev od Tatarskega ujetništva. Začetek meniškega življenja, in posvečenja spodnjega dela cerkve, v čast Brezmadežnega spočetja Device Marije, je potekala 22. julija 1642. Ustanovitelj je cerkvi podaril ikono Matere Božje, napisana v 16. stoletju, v slogu Odigitriji. Ta ikona je bila velik dar v družini Tyszkiewicz, in ki so jo povezovali z njihovimi bogato prejetimi blagoslovi.
Počasi je raslo češčenje te Ikone, in velikemu številu romarjem je pokazala posebne milosti, pridobljene pod okriljem Blažene Device Marije. Po posebnih čudežnih ozdravljenjih, je Kijevski škof Stanislaw Zaremba, zbiral ustrezno dokumentacijo, in 23. maja 1647, je razglasil ikono Matere Božje Berdichivske, za čudežno. To je bil začetek dolge tradicije romanja v to svetišče.
V letih 1739-1754, so zgradili zgornji del cerkve, ki je posvečena leta 1754,s škofom v Kijevu, Kajetan Soltik. Na seji Senata je škof vprašal o kronanju Ikone s papeško krono. Po pridobitvi soglasja Senata, sta kralj Avgust III. in primas Adam Komorowski, naslovila isto zahtevo do papeža Benedikta XIV. Papež je poslal obljubljeno krono, ki je okrašena z dragimi kamni in uradnim odlokom. Kronanje Ikone je potekalo 16. julija 1756.
V 18. in 19. stoletju Berdichevski samostan ni bil le središče verskega življenja in češčenja Blažene Device Marije, ampak tudi kot pomemben kulturni in dobrodelni center. Svetišče je tako postalo duhovno središče Rimokatoliške Cerkve v Ukrajini.
V prvi polovici 19. stoletja, je bila ukradena zlata krona. Na zahtevo Karmeličanov, po ponovnem kronanju, je papež Pij IX. poslal novo krono. Ponovno kronanje je bilo 6. junija 1854.
Leta 1866, je Ruski Car odpravil samostan, in je dal skrbništvo nad Svetiščem, škofijskim duhovnikom. V porevolucionarnem obdobju, so se Karmeličani, za kratek čas vrnili v Berdichev, toda leta 1926 je Komunistični režim zasegel svetišče, in ga spremenil v državno lastnino. Leta 1941, je v svetišču, kot posledica tega, zagorel ogenj. Medtem časom so se izgubile sledi za čudežno ikono, ki je prav verjetno zgorela. Vendar pa je po mnenju škofa Trofimjaka, za nas to spomin in tradicija. Škof je dejal:
Ponovno obujanje svetišča se je začelo leta 1991. Dne 15. novembra 1991, so Rimokatoliški Cerkvi vrnili nazaj, zgornji in spodnji del cerkve. Menihi Karmeličani so se zavezali za obnovo svetišča. V svetišče so začele prihajati množice romarjev. Narisano novo Ikono Matere Božje Berdichevske, je leta 1997, v Krakovu blagoslovil blaženi papež Janez Pavel II., in naslednje leto je bilo kronanje s papeško krono. Vsako leto, več tisoč rimokatoliških romanjev, priroma do Berdichivske Matere Božje, kjer sodelujejo verniki iz vse Ukrajine, in iz Rusije, Belorusije, Poljske, in drugih držav.
"Mati Božja, je prisotna tam v kopiji na čudežen način, tako kot prej, nam bo zagotovo prinesla tak sijaj, kot ga vsi potrebujemo. Za to je potreben sijaj prave vere, po kateri vsi prosimo, in ko bodo ljudske pobožnosti več kot enkrat potrdile, da je ta kraj, res izbrala Marija, za posebno češčenje, in če bo to potrjeno od Boga. Verni ljudje so to, kar mi označujemo občutek vere, čeprav jim nikoli ne uspe. Mi lahko samo potrdimo, kar so ljudje že izbrali za svoje", je dejal škof Markian Trofimjak, ki je komentiral odločitev, da se razglasi za narodno svetišče, Berdichevska Mati Božja.
Za Radio Vatikan, Konstantin Čavaha
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Ukrajina: V Sambirsko-Drohobički eparhiji UGKC (grkokatoliki) je novi upravitelj eparhije

2011-11-01T20:16:00.001+01:00

V četrtek, 27. oktobra 2011, je Vatikan napovedal, da je eparh Sviatoslav Ševčuk, vrhovni arhiepiskop (nadškof) Kijevsko-Galicijski, vodja UGKC, s soglasjem stalne sinode UGKC, ki se je zbrala 10. septembra 2011 v mestu Curitiba (Brazilija), obvestil Apostolski Sedež, da je sprejel odstop od pastirske službe, ki jo je vložil vladika (škof) Julijan Voronovskij SJ, dosedanji eparh (škof)Sambirsko-Drogobičko eparhije UGKC, v skladu s predpisi 210-Kanona, Zakonika o kanonih vzhodnih Cerkva.
Njega je nasledil vladika (škof) Jaroslav Pririz iz Češke Republike, dosedanji episkop – koadjutor Sambirsko-Drohobičke eparhije UGKC.
Vladika Julijan Voronovskij, ki je maja letos dopolnil 75 let, je vodil Sambirsko-Drohobičko eparhijo, od njene ustanovitve, leta 1993. Od marca 2006, mu je pomagal episkop-pomočnik Jaroslav Pririz, ki je bil aprila lani povzdignjen na dostojanstvo koadjutora, to je episkop, ki je v primeru izpraznjenega eparhijskega prestola, za prvo silo sam postane naslednik.
Spletna stran Sambirsko-Drohobičke eparhije obvešča, da ona zajema šest okrožij na jugozahodu regije Lviv. Dušnopastirsko skrb za vernike, ki jih je približno 400.000, izvajajo z skoraj 300 duhovniki, v 220 župnijah, združeni v 20 dekanijah.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Ukrajina: Vatikanski knjižnici so predali faksirano kopijo Peresnopisnega (na pero napisanega) Evangelija

2011-11-01T20:12:00.001+01:00

Kot poroča Veleposlaništvo Ukrajine pri Apostolskem Sedežu, v petek 28. oktobra 2011, je bila v Vatikanu slovesna predaja faksimilne izdaje Peresnopisnega Evangelija, do Vatikanske apostolske knjižnice. Prireditev je potekala z organizacijsko podporo veleposlaništva Ukrajine, in z ponovno izdajo in izdelavo kopije za Vatikan, od založniške hiše "ADEF-Ukrajina".
Darilo iz Ukrajine je sprejel mons. Cesare Pazini, prefekt Vatikanske knjižnice, in se vsem zahvalil, ki so bili vključeni v odločanje o tej edinstveni objavi, in poudaril, da Peresopisni Evangelij, zavzema zasluženo mesto v zbirki rokopisov v knjižnici, kjer z njimi lahko dela veliko znanstvenikov iz vsega sveta.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Ukrajinski program

Komentar - Eritreja: Naraščajoče preganjanje kristjanov

2011-11-01T20:09:00.001+01:00

Vsaj 3000 kristjanov, je zaprtih v delovnih taboriščih, v Eritreji. Njihova glavna "napaka" je, vera v Kristusa, in željo, da bi bili priče. V zapor lahko prideš, npr. za molitev v zasebnem stanovanju.
Že pred dvema letoma, je organizacija za človekove pravice, Human Rights Watch, imenovala Eritrejo, kot "velik zapor za kristjane." Od takrat se je stanje samo še poslabšalo. Vzrok za to, so gospodarske pogodbe, podpisane s Savdsko Arabijo. Savdijcem ni toliko za opravljanje zavarovalnih poslov, ampak tudi za islamizacijo Eritreje, financirajo vse več gradenj novih mošej in Koranskih šol.
V zadnjem času so umrli trije kristjani v taboriščih, ki so jih aretirali v letu 2009, zaradi molitve na domu. 28-letni Terhase Gebremichel Andu, in 21-letni Ferewine Genzabu Klify, sta umrla v vojaškem taborišču v Adersete. Medtem, ko je 26-letni Angesom Teklom Habtemichel, v taborišču Nefas Adi. Ti niso več zdržali teh pogojevmučenja. Nekaj jih pričuje, kaj se v resnici dogaja v taboriščih, obveščajo o mučenju, vključno z nameščanje zapornikov v kovinskih kontejnernih, kateri se na soncu spremenijo v vroče pečice.
Ta predsednik Isaias Afewerki,ki je že od leta 1993 na oblasti, že več let poskuša izkoreniniti krščanstvo v Eritreji. Leta 2002, je za uradne religije, določil tri krščanske cerkve: Katoliško, Luteransko in Pravoslavno. V praksi pa se spotika nanje, če samo molijo, z vsakodnevno diskriminacijo. Vladni režim aretira kogar si želi, če le sledi Kristusu, na dolge kazni.
Na prelomu letošnjega leta, je predsednik začel z protikrščansko kampanjo, zaradi česar je 100 Kristusovih vernikov šlo v zapor. Aretacije so bile narejene med Božičnimi prazniki (tako v decembru in januarju, ko pravoslavni kristjani praznujejo). To je bila ena od največjih akcij v zadnjih letih, katerih cilj so Kristusovi verniki v Eritreji. Pred leti, v letu 2007, so oblasti izgnale iz države 15 katoliških misijonarjev. Uradni razlog, je bil pretečen veljaven vizum, ki ga je treba vsako leto obnoviti.
PREVOD
Vir: Radio Vatikan, Poljski program

Komentar - Turčija: Od leta 2010 je ponovno sveta maša, enkrat na leto na otoku Akdamar (jezero Van)

2011-11-01T13:46:00.002+01:00

Prva Armenska sveta maša v obnovljeni cerkvi na otoku Akdamar, na jezeru Van, na jugovzhodu Turčije
ANKARA - V Armenski cerkvi na otoku Akdamar, na jezeru Van, na skranjem jugovzhodu Turčije, je bilo prvič po 95-ih letih slavljeno bogoslužje v Armenskem obredu.
Na stotine krščanskih vernikov, iz Turčije, Armenije in drugih držav, so se zbrali na tem otoku, da bi lahko prisostvovali Božji službi.
Mnogi od njih niso mogli, da bi vstopili v cerkev, pa so verniki in gostje, gledali Bogoslužje na dvorišču preko malih ekranov, je poročala agencija Anadolija.
Božjo službo je vodil arhiepiskop Armenskega Patriarhata v Turčiji, Aram Atesyan.
Temu čudovitemu dogodku so prisostvovali, poleg vernikov, povabljenci iz Turčije, Evrope in Amerike, novinarji, in diplomati.
Armenska cerkev, ki je bila zgrajena v 10. stoletju, kot tudi mnogi drugi kriščanski verski objekti, je bila zaprta pred skoraj sto leti, v času razpada Otomanskega imperija, in je simbol trpljenja pripadnikov tega naroda. Vse do predkratkim,je bila prepuščena sama sebi, in propadanju.
Turške oblasti so jo obnavljale od leta 2005 do 2007, in jo uradno pretvorile, ne v cerkev, kar je bila stoletja, ampak v muzej.
Kot gesta "dobre volje", so dovolili uradniki, da se v njej slavi Bogoslužje.
Uradniki v Ankari, so na predlog guvernerja Vana, odločili, da se dovoli krščanskim vernikom, da se tudi v prihodnje, v tej cerkvi enkrat letno, slavi Božja služba.
Turčija je prejšnji mesec, naredila podobno potezo, tudi v eni Grški cerkvi na Črnomorski obali.
Skupina pravoslavnih vernikov iz Amerike, je poskušala, da vstopi v Turčiji,in da slavi Bogoslužje tudi v čudoviti Bizantinski cerkvi Hagia Sofija, ki je prav tako spremenjena v muzej.
V Ministrstvu za zunanje zadeve v Ankari, so tako že vnaprej rekli, da jim ne bodo dali vize za vstop v Turčijo, pa so tako odstopili od te namere.
PREVOD
Vir: Alarabiya,12.september 2010.

Cerkev na otoku Akdamar, se pripravlja za drugo mašo
Druga po vrsti, sveta maša v Armenski cerkvi Akdamar, ki je zgodovinskega pomena, se bo slavila 11. septembra tega leta, na istoimenskem otoku, v okrožju Gevaš, v provinci Van.
Prva sveta maša v cerkvi Akdamar, se je slavila 19. septembra, lani.
Priprave za sveto mašo v okrožju Gevaš so v teku, in se pričakuje, da bo obisk še večji kot lani. Delovne skupine trenutno izvajajo dela na pristanišču za čolne, in na akdamarskem nadvozu.
Guverner distrikta, Yusuf Guni, je prišel pogledat napredek v delih, in je izjavil pri tej priliki, da je vse pripravljeno za 11. september, ter da bodo obiskovalci sprejeti na najbolj mogočnačin.
Datum: 30 august 2011

Armenska skupnost se pripravlja na sveto mašo, ki bo potekala v cerkvi na otoku Akdamar 11. septembra
Sedaj potekajo intenzivne priprave, ki so tako na otoku, kot tudi v mestu Van, za sveto mašo, ki bo potekala že drugič v tem letu. Hoteli v mestu so že zasedeni.
Okrožje Gevaş, je druga lokacija, kjer so v teku priprave. Okrožje bo uradno začela kampanjo, za sprejem članov Armenske skupnosti, ki ne bodo mogli najti kraja za prenočitev. Sto družin v mestu Gevaş in Akdamarju, bo prostovoljno gostila Armenski goste.
Dovoljenje je bilo lani izdano, za Akdamarsko cerkev, ki se nahaja na otoku Akdamar, na jezeru Van, za gostovanje verskih obredov, enkrat na leto. Na tisoče Armencev se je udeležilo te prve svete maše v cerkvi, po 95-ih letih.
PREVOD
Vir: TRT, 9. september2011

3000 Armencev prisostvuje sveti maši, v obnovljeni cerkvi na jezeru Van, v vzhodni Turčiji
Na tisoče Armencev iz Turčije in diaspore, so se množično zbrali, pri cerkvi iz 10. stoletja, v vzhodnem delu Turčije, je v nedeljskem sporočilu, dejala tiskovna agencija.
To je bila že druga sveta maša,ki je potekala v cerkvi Svetega Križa, na otoku Akdamar, na jezeru Van, saj je bila obnovljena v letih 2005-2007, in so jo spremenili v muzej. Prva sveta maša je tam potekala lani, in je bila množično obiskana.
Turška Televizija je v poročilih dejala, da je bil poln čoln avtobusnih romarjev, večinoma od njih je iz Turčije, ampak nekaj jih je bilo tudi iz Armenije in Evrope, na romanju na otok Akdamar.
Nov pomol ob jezeru je bil zgrajen v letošnjem letu, za sprejem vernikov, so dejale lokalne oblasti.
Skoraj 30.000 turistov romarjev, je obiskalo cerkev, ki gosti samo eno sveto mašo vsako leto, je lani dejalo Turško ministrstvo za turizem.
Mons. Aram Atessiyan, ki je začasni vodja Armenskega Patriarhata, in ki je vodil obred v letošnjem letu, je povedal tiskovni agenciji Anatolija, da je približno 3000 romarjev prispelo na otok, le 60 % od njih, pa je lahko vstopilo v cerkev. Drugi so poslušali sveto mašo zunaj, pod zvočniki.
Cerkev Svetega Križa je ena od redkih ostankov tega, kar je bilo nekoč od velike Armenske skupnosti v Turčiji, pod Otomansko oblastjo.
Armenci pravijo, da je kar 1,5 milijona njihovih sorodnikov umrlo, kot žrtev Genocida med Prvo svetovno vojno, pod Otomanskim Imperijem.
Turčija odgovarja, da je 300.000 do 500.000 Armencev, in najmanj toliko še Turkov, je umrlo v javnih nemirih, ko so se Armenci uprli proti njihovim Otomanskim vladarjem, in skupaj z Ruskimi silami napadali Turške sile.
V letu 2009, sta Ankara in Erevan, podpisali obmejni sporazum za končanje stoletnega sovraštva, vzpostavila diplomatske odnose in ponovno odprla meje, toda ta prizadevanja so se zaustavila, in Armenija je zamrznila postopek ratifikacije sporazuma.
PREVOD
Vir: alarabiya, Sunday, 11 September 2011

Že drugič je potekala sveta maša na otoku Akdamar, v jezeru Van, v provinci Van, v vzhodni Turčiji
Veliko število Armencev iz matične države, in diaspore, je sodelovalo pri sveti maši.
Sedanji delujoč patriarh Armencev v Turčiji, nadškof Aram Ateşyan in njegovo spremstvo, opravi še zadnje priprave v kapeli, ob cerkvi na otoku.
Samo 50 ljudi, poleg duhovščine je bilo v cerkvi, kajti cerkev ni dovolj velika za večjo skupino ljudi, a vrste z sedeži, so bili pripravljeni zunaj cerkve, in sveta maša je bila tudi predvajana na audio sistemu.
Vsi ti verniki so sodelovali pri sveti maši, in molili za mir v svetu, ljubezen in bratstvo.
Armenci so zadovoljni nad cerkvijo, da odpira svoja vrata za vernike, enkrat na leto.
Majhna vojska novinarjev iz Turčije, in iz tujine, so prav tako zajeli ta dogodek v svojih člankih.
Sprejeti so bili strogi ukrepi v mestu Van, v dneh pred sveto mašo, tako da ne bi potekalo nič, tako neželenega v mestu.
Letalska ambulanta in 45 zdravstvenih delavcev, ki so bili pripravljeni za vse vrste neprijetnosti v množici, ki bi se lahko povzročile.
V skladu z odločbo Sveta ministrov, so odprli Akdamarsko cerkev, po presledku 95-ih let, za opravljanje svete maše, enkrat letno, ki se sedaj odvija vsako leto.
PREVOD
Vir: TRT, Turkish Radio - Television Corporation Official Web Site, 12.september 2011

Študij - Otok Akdamar na jezeru Van v vzhodni Anatoliji (Turčija)

2011-10-30T22:21:00.002+01:00

Otok Akdamar (Turško: Akdamar Adası), znan tudi kot Aght'amar (Armensko: Աղթամար Aght'amar, Armenska izgovorjava: [ɑχt ʰ ɑmɑr]) ali Akhtamar, je drugi po velikosti od štirih otokov v jezeru Van na jugu regije Vzhodna Anatolia, Turčija, velik približno 0,7 km2, ki se nahaja približno 1 km od obale.
Na otok je petnajst minut vožnje z barko. Otok je res majhen, dober kilometer proč od obale, podoben ladji s privzdignjeno krmo. V njegovem sedlu med grmovjem, pa čepi čudovita Katedrala.
Na zahodnem delu otoka so trde, sive, apnenčaste pečine, ki se dvigajo 80 metrov nad jezerom, ki je 1912m nad morjem. Otok upada proti vzhodu na ravnino, kjer spomladi zagotavlja dovolj vode. Tukaj je dom za Armensko Katedralo cerkev, iz 10. stoletja, znana kot Katedralna cerkev Svetega Križa (915-921), in je bil sedež za Armenskega Katolikosa za 8. stoletij, med leti 1116-1895.
Na zidovih katedrale se stoletja ne poznajo, čeprav pod sliko piše, da je na njihovih plečih celo tisočletje.
Etimologija
Izvor in pomen imena otoka temelji na stari Armenski legendi. V skladu z zgodbo, je na otoku živela Armenska princesa z imenom Tamar, in je bila zaljubljena v navadnega fanta. Ta fant naj bi plaval s celine na otok vsako noč, princesa pa ga je usmerjala s svetlobo, da bo lažje za njega. Njen oče pa je zvedel za fantove obiske. Neke noči, ko je čakala na svojega ljubimca, da pride, je razbil njeno luč, zaradi česar je fant obstal sredi jezera, brez vodnika, ki bi ga usmerjal v katero smer naj plava. Njegovo telo navrže na kopno, kot legenda zaključuje, se je zdelo, kot da so bile besede "Akh, Tamar" (Oh, Tamar), zamrznjene na ustnicah. Legenda je bila navdih za znamenite Armenske pesmi, od pesnice Hovhannes Tumanyan.
Akdamar (kar pomeni "bela žila" v Turškem jeziku) je uradno ime otoka, ki je bil določen z Turško vlado, nekako po tem, ko se je ustanovila moderna republika, in ko je bil del Turške vladne politike, glede "Turkifikacije" domačih imen (za nekatere se to šteje, kot "kulturni genocid"). Glavni namen, pa je zanikanje Armenske dediščine v Anatoliji).
Zgodovina
V času svojega vladanja, je Kralj Gagik I. Artsruni (r. 908-943/944) v Armenskem kraljestvu Vaspurakan, izbral otok Aght'amar, kot enega od svojih bivališč. Ustanovil je naselje, in postavil veliko kvadratno palačo, bogato okrašena s freskami, zgradil pristanišče, znano po svojem zapletenem hidrotehničnem inženiringu, določene ulice, vrtovi in sadovnjaki, ter zasajena drevesa, in oblikovano območje rekreacije, za sebe in svoje sodnike.

Armenska Katerdrala Svetega Križa na otoku Akdamar (jezero Van)
Edina preživela struktura, iz tega obdobja je Palatinska katedrala Svetega Križa (Armensko: Սուրբ Խաչ Եկեղեցի, Surb Khach Yekeghets'i). To je stara Armenska bazilika, zgrajena iz rdečkastega kamna, ki se dviga nad krošnjami mandeljnovcev in oljk. Po podatkih v vodniku, je baziliko dal zgraditi Gagik I., armenski vladar v začetku 10 stoletja. Gradnja je trajala devet let, cerkev pa se je uporabljala vse do začetka 20 stoletja, ko je bil Genocid nad Armenci.
Zgrajena je bila v roza vulkanskem lehnjaku, z arhitektom-menihom Manuelom, v letih 915-921, z notranjo mero 14.80m x 11.5m, in kupolo, ki dosega 20.40m nad tlemi. V kasnejših stoletjih, in do leta 1915, je bila v sestavu, kot del samostanskega kompleksa, ruševine je še vedno lahko videti južno od cerkve.
Med letoma 1116 in 1895, je bil otok Aght'amar, kraj za Armenskega Katolikosa v Aght'amar. Katolikos Khachatur III, ki je umrl leta 1895, je bil zadnji Katolikos v Aght'amar. Leta 1915, med Armenskim Genocidom, so pobili menihe iz Aght'amar, katedralo pa izropali, in uničili samostanska poslopja, in menihi se nikdar več niso vrnili na otoček.
Od takrat je bazilika prepuščena sama sebi. In naravi; poleti vročini, pozimi snegu in mrzlim vetrovom. Tega podatka v vodniku sicer ni, obiskovalcu, popotniku od daleč, pa to povejo tisočletni zidovi, okrašeni z reliefnimi podobami bibličnih prizorov. Nad glavnim vhodom sta vrezana v kamen Adam in Eva, levo in desno očaki in preroki: Izak, Abraham, Jonas in Daniel. Nad vsemi kraljuje Kristus.
Tukaj so tri skupine visokih poslikav, zajema vse stene cerkve, in so združene, glede na temo, ki jih zastopajo. Ob boku z verskimi predmeti, iz Stare in Nove zaveze, so našli številne prizore iz vsakdanjega življenja, kot so lov, delo in praznovanja, ki so dragoceni viri informacij o oblekah iz 10. stoletja, in označujejo vstop določene ideje, v sfero umetnosti. Visoke poslikave, ki predstavljajo med drugim Devico Marijo, Kristusa, Apostole, Davida in Goljata, Abrahama in Izaka, Adama in Evo, Kralja Gagik, lov in nabiranje grozdja, so ustvarjene z izredno dinamiko realizma; ampak prikazati pristno duhovno in vsakdanje življenje, in ponazarjajo nacionalni značaj, kot tudi človeško vrsto. Vse notranje stene, in cela kupola, so zajeti z lepimi freskami, najboljša od teh, je ena naslikana na visoki steni oltarja, ki predstavlja Zmagoslavni vstop Jezusa v Jeruzalem, ki sedi na belem oslu. Zaradi svoje zasnove romana, visokih reliefov in fresk, ki so redke, in visoke umetniške vrednosti, si cerkev Akhtamar, zasluži posebno mesto v zgodovini, ne le v Armenski, ampak tudi v svetovni arhitekturi.
Po teh čudovitih reliefih, ki v obliki venca obkrožajo zunanje stene, je bazilika postala slavna.
Na severni strani cerkve se širi pokopališče z zlizanimi nagrobniki, petdeset metrov niže pa je spet jezero. Otok, širok dvesto metrov, dolg nekaj več. Ampak, to je pravi biser.
Arhitektura cerkve temelji na načrtu, ki je bil oblikovan v Armeniji, nekaj stoletij prej; najbolj znan primer je, cerkev iz 7. stoletja Sv. Hripsime v Echmiadzinu, ki vključuje kupolo s stožčasto streho.
Edinstven pomen katedralne cerkve Svetega Križa, prihaja iz obsežne palete slik, večinoma iz svetopisemskih prizorov, ki krasijo njene zunanje stene. Pomen teh poslikav, so bile predmet mnogih in raznolikih interpretacij.
Cerkev je bila, še do pred leti, zatočišče za pastirje, ki so si v nočeh kurili ogenj. Nizka stavba ob baziliki, pa je bila ovčja staja.
Danes pa se ponuja obiskovalcu kot odprti muzej. Muzej preteklega in sedanjega časa. Kamnita kupola in streha še stojita, a fresk, ki so nekoč krasile zidove v notranjosti, ni več. Skoraj. Ostanki svetih podob so tu in tam še opazni pod sajami, ki so prekrile stene. Še pred sto leti, pa so v njej živeli menihi, ki so skrbeli za cerkev.
Armencev in kristjanov v tistem delu več ni, odnosi s sosednjo Armenijo so hladni. Ampak kakšna usoda čaka baziliko na Akdamarju? Akdamar Kilisesi, po Armensko!
Zgodba o iskanju Akdamarja, otočka na jezeru Van, bi se tako lahko končala za romarja, a se ne. Še vedno traja. Kot njegovo romanje. Kajti Akdamar zanj pomeni nekaj več kot samo skalnat otok sredi jezera. Akdamar je kraj milosti, kraj kjer se je zaustavil čas, in začel svoje potovanje.
Dne 28. avgusta 2010, so na otoku odprli elektrarno na sončno energijo.
Vandalizem
Po Armenskem Genocidu, je bila cerkev izpostavljena velikemu vandalizmu. Pred obnovo cerkev, so se reliefi pri cerkveni steni uporabljali kot poligon. Zakarya Mildanoğlu, arhitekt, ki je sodeloval v procesu obnove cerkve, pojasnjuje razmere, v intervjuju za Hrant Dink, kot "fasada cerkve je polna okroglih lukenj. Nekateri med njimi so tako velike, da jih ni mogoče pokriti v procesu prenove. Med večino konferencami, ki so povezane z obnovo Akhtamarske cerkve, so procesi, ki zajemajo okrogle luknje, opredeljeni kot najtežji del obnove z akademiki in arhitekti. Nekateri trdijo, da so bile Armenske cerkve in nagrobniki, izpostavljeni vandalizmu, kot del Turške vladne politike, katere cilj je uničiti Armensko dediščino v Anatoliji.
V letu 1951 je Turška vlada sprejela odločitev, da se uniči cerkev s kovaškimi kladivi. Yasar Kemal, zelo znani Turški pisatelj, je uspel zaustaviti uničenje cerkve. Pojasnjuje razmere, za Alain Bosquet, kot "Bil sem na ladji od Tatvana do Vana. Srečal sem se z vojaškim oficirjem dr.Cavit Bey na krovu ladje. Rekel sem mu, v tem mestu je cerkev potomka Armencev. To je mojstrovina. V teh dneh, bo rušenjem te cerkve. Jaz bom vas vzel jutri za tja. Ta cerkev je spomenik Anatolije. Ali bi mi lahko pomagal ustaviti uničevanje? Drugi dan sva šla tja z vojaškim oficirjem. Imajo že porušeno majhno kapelico ob cerkvi. Vojaški častnik je postal jezen in rekel delavcem; Jaz sem naročil, da prenehajo delovati. Sestal se bom z guvernerjem. Ne bo premikanja, dokler se vrnem spet na otok. Delavci so takoj ustavil rušenje. Prišli smo do centra mesta Van. Stopil sem v stik z časopisom Cumhuriyet. Obvestili so ministrstvo za šolstvo, o rušenju. Dva dni kasneje, minister Avni Başman, je poslal brzojavko guvernerju mesta Van, in odredil, da se za trajno ustavi rušenje. 25. junij 1951, dan, ko naj bi prišel ukaz, je dan osvoboditve cerkve."
Restavracija cerkve
Özdemir Çakacak, guverner province Van, je opisal obnovo cerkve, kot "pokazati Turško spoštovanje za zgodovino in kulturo". Turški državni oddelek muzeja, je uradno dodal: "Mi ne bi mogli prezreti artifaktov naših Armenskih državljanov, in tudi nismo." Znaki napovedujejo cerkvi, ponovno razglasitev za "Tarihe saygi, kulture saygi" ("Spoštovanje zgodovine, spoštovanje kulture").
V skladu z Maximilianom Hartmuthom, akademikom na Univerzi Sabanci, "je bila cerkev spremenjena v muzej, ne pa v ponovno odprtje, kot kraj čaščenja, po obnovitvi je bila, na primer, je trdil, da se loči ta spomeniški objekt od Armenske skupnosti v Turčiji. Kritiki, pisanje za medije, kot so Radikal, Milliyet, ali Turkish Daily News, poleg tega so se pritoževali, da dovoljenje za ponovno montažo križa na vrh cerkve, ni bilo dano. Poleg tega so trdili, da je uradno ime za muzej, Turško: Akdamar ("bele žile"), namesto prvotnega, Armensko: Ahtamar - ime otoka v jezeru Van, na katerem stoji cerkev in Surp Haç (Sveti Križ), za cerkev; sami bi pokazali, da je to Turški spomenik. Ob tem bi se le hkrati izogibali uporabo besede "Armenski", v uradnih izjavah. Za Armensko skupnost v Turčiji ni bila odobrena pravica, da imajo verske obrede, vsaj enkrat na leto - kakor so zahtevali - in za veliko Turško zastavo, ki je nameščena na mestu, je trdil, da je ta projekt res napovedal "Turkifikacijo" tega spomenika, pobuda pa ne več kot preprečiti medijem."
Polemike
Armenski verski voditelji,ki so bili vabljeni na otvoritveno slovesnost, so se odločili za bojkot dogodka, saj je bila ponovno odprta cerkev, smatrana kot posvetni muzej. S polemikami je bila obdana z vprašanjem, ali je treba nadomestiti križ na vrh kupole, kot je bilo to do leta 1915. Nekateri Armenci so dejali, da prenova še ni dokončana, dokler ne bo nameščen križ, in da bi morala biti molitev dovoljena v notranjosti cerkve, vsaj enkrat na leto. Križ je bil pripravljen skoraj leto pred odprtjem, in Mesrob II. je s peticijo na predsednika vlade in ministra za kulturo, da se postavi križ na kupolo katedrale. Turški uradniki so dejali, da ne bi bilo primerno, da ima cerkev križ na kupoli, ali da imajo mašo, ker je zdaj to posvetni muzej.
Sporni križ je bil postavljen na vrhu cerkve, 2. oktobra 2010.
Odprtje je bilo sporno med nekaterimi Turškimi skupinami, ki so protestirali na otoku, in v ločenih demonstracijah v Ankari. Policija je pridržala pet Turških nacionalistov, ki so protestirali proti obnovi cerkve na jezeru Van, ker so nosili transparent, in vpili, "Turški ljudje so plemeniti. Nikoli ni bil Genocid." Demonstranti so pred Ministrstvom za notranje zadeve v Ankari, skandirali gesla proti možnost križa, da se postavi na vrhu cerkve, in vpili "Vi vsi ste Armenci, mi smo vsi Turki in Muslimani".
»Hürriyet, kolumnist Cengiz Çandar,je karakteriziral način Turške vlade, pri ravnanju odpiranja, kot razširitev, v teku "kulturnega genocida " Armencev. On se je karakteriziral za preimenovanje cerkve, od Armenske v Turško, kot del širšega programa za preimenovanje Armenskih zgodovinskih znamenitosti v Turčiji, in vse atribute zavrnil, da se postavi križ na vrhu cerkve, kot simptomatska verska nestrpnost v Turški družbi.
Kaj misliš, da "našo postavitev" poskušamo storiti? Če mene vprašaš, bi si želel, "da se pojavi pravična in politična korist." In seveda, da bi se naredila zmešnjava iz tega. Prvotni načrti so potekali za odprtje Ahtamar, da bo na 24 april. Prava zvita ideja ... Kot je znano, da je to "dan spominjanja na Armenski genocid na svetu," tako bi ta adut uporabljali za propagando, za ta dan.
Potem je postal datum, 11 april. Glede na starodavni Armenski koledar, 11 april sovpada z 24 aprilom. Verjetno so vedel tudi to. Bili so še vedno, da se ustvari druga zvita idejo. Na koncu je bila sprejeta odločitev, da bo odprtje Ahtamar, zdaj "Akdamar," potekalo na 29. marec, kot obnova odprtja muzeja, cerkve, brez križa in zvonca."
Çandar ugotavlja, da je Agos objavil vprašanje, na dan umora Hranta Dinka, pokaže Dinkov komentar o ravnanju Turške vlade, o tem vprašanju Akdamarja, ki ga je pozno novinar označil, tudi kot "resnična komedija ... resnična tragedija ..." Po mnenju Dinka,
»Vladi še vedno ni uspelo oblikovati pravilen pristop do "Armenskega vprašanja." Njen pravi cilj, ni za rešitev problema, ampak za pridobivanje točk, kot rokoborec v ringu. Kako in kdaj bo to ustvarjeno, da bo pravilen premik, in poraz njegovega nasprotnika. To je edina skrb. To ni resnobnost. Država poziva Armenske zgodovinarje, da bi razpravljali o zgodovini, toda ne sramežljivo, da bi poskusila svoje intelektualce, ki so nekonvencionalni retoriki za genocid nad Armenci. To vračanje Armenske cerkve na jugovzhodu, ampak samo mislijo: "Kako lahko uporabimo to za politične dobičke na svetu, kako bi to lahko prodali?"«
Zgodovinar Ara Sarafian je odgovoril na nekaj kritik okoli projekta Akdamar, ki navaja, da nasprotno, projekt predstavlja odgovor na obtožbe o kulturnem genocidu. On je izjavil, da je revitalizacija mesta, "pomemben mir, ki se ponuja" od Turške vlade.
Ian Herbert, z pisanjem v The Independent, evidentira svoje izkušnje potovanja v Turčijo, na povabilo Turške vlade, v času odpiranja cerkve Akdamar:
»Torej je obupana vlada gospoda Erdogana, da dokaže svojo toleranco do 70.000 Armencev, ki so Turška manjšina, ko je povedala novinarjem po vsej državi, v tem tednu. Potovanje je pokazalo več, kot bi lahko vlada temu namenila: Armenske šole v Istanbulu, imajo le Turško različica zgodovine - ignoriranje 1915 - to učijo; Armenski duhovniki, ki potrebujejo detektorje kovin na svojih cerkvah, zaradi groženj skrajnežev; in, v pisarni časopisa so umoril Turško-Armenskega pisatelja Hranta Dinka, poln tok žaljive e-pošte od nacionalistov.«
Cengiz Aktar, akademik iz Univerze Galatasaray, je prav tako napisal kritično stališče ob izgubi prvotnega imena otoka, v svojem članku, z naslovom "Bela Žila cerkve, in drugi« (Akdamar pomeni "bela žila" v Turškem jeziku).
PREVOD
Viri: Wikipedia, Armenia.com, Monuments of Armenia (Spomeniki Armenije), drugo